| Zgodba o Bureku |
|
|
 |
| petek, 12. marec 2010 | |||
»… Do naziva Burek(a) – ko sem bil s Tomažem pod Nanga Parbatom, sem se prelevil v Burek Mišica zaradi mojega trebuščka – sva res prišla zaradi najinih legendarnih petkovih burekov. To je bil za naju čisto zares edini priboljšek, zabava, stik s svetom ali recimo temu iti ven, če to tako imenujemo. Starega fička sem takrat že imel in ne glede na to, da je bil bencin relativno drag, sva vedno šla v petek na burek na postajo. To je bil konec tedna, če je le bilo dovolj drobiža. Vem, da se sliši hecno, ampak to je nama takrat pomenilo vse. Končan teden, zabava in plezanje za vikend; nobenega gostilniškega posedanja ali popivanja. Z alpinizmom sem se v resnici nehal ukvarjati po Tomaževi krivdi. On je namreč že dva tedna letel z od nekod izposojenim jadralnim padalom in je mislil, da že zna, in je, jasno, še mene naučil leteti z njim. Uf, po samo dveh tednih. Če danes pomislim … Letenje me je tako zagrabilo, da sem pozneje začel redno leteti s padalom in postal tudi pilot tandema. Če sem iskren, je bilo letenje morda bolj ključno za najin alpinistični razhod kot moj študij prava … Nekega dne sem v smeri Šarova poč v Kamniškem dedcu nekako »zjagal« v mastni in mokri vstopni poči. Ko sem škilil navzdol, kje so tla in kje nad mano je šele klin, sem ugotovil, da bi vseeno še nekaj časa rad živel. Takrat sem zlezel nazaj, odstopil mesto vodečega misleca in gonilne osebe najine naveze, in ko sem videl, kako se je Tomaž zlahka lotil tiste reči, imenovane sluzasta poč, sem vedel, da me je fant prekosil in da iz njega v alpinističnem smislu še nekaj bo. Od tam naprej naju je vodil on. Pozneje, čez nekaj let, se je spet zgodilo nekaj podobnega, da sem spoznal, da kljub vsemu ne želim v življenju samo plezati. Nisem si želel biti profi. Vpisal sem se na fakulteto. To ga je kar prizadelo. Govoril je, da sem ga zafrknil. V resnici pa mu je ravno najin razhod pomagal na njegovi poti solo plezalca (nekoga, ki pleza sam). Jaz sem to, da potrebuje več, dojel že prej. Že takrat v Šarovi poči sem vedel, da bi ga samo omejeval. Nisva imela enakih ambicij in ne bi mu mogel dolgo slediti. Obdobje zlatega norenja na kruh in vodo je takrat zame pač počasi minilo. Vseeno pa sva ostala še naprej najboljša prijatelja. Prišel, videl, zmagal V svojem skupnem lomastenju sva imela res zabavne zgodbe. Recimo, ko sva v steni Travnika nad Tamarjem že jeseni prosto preplezala za takrat kar težko Ascherbrenerjevo smer. Že v mraku sva izplezala, se potem prekleto lačna vlekla ponoči čez celoten greben Mojstrovk na Vršič, in namesto da bi sestopila kot vsi normalni ljudje (alpinisti, planinci) v Tamar čez Sleme in bila v kakšni dobri uri pri mojem fičku v Tamarju, sva odpešačila celotno cesto do Kranjske gore, Rateč in potem še nazaj v Tamar. Hodila sva po cesti, ker sva upala, da ujameva avtoštop. Teh kilometrov s težkim nahrbtnikom, ki so nama krivili hrbet, res ni bilo malo. Že na jutro je kazalo, ko sva prišla k avtu. Ko sem peljal nazaj, me je nekje pri Žirovnici zmanjkalo. Zaspala sva v avtu na nedeljsko jutro in se zbudila med starimi ženicami, ki so šle k maši. Od takrat je Tomaž govoril, da gre on najprej k maši, potem pa plezat. Še zdaj ne vem, kaj nama je takrat bilo tega treba, mislim tistega res odvečnega pešačenja. S Tomažem je bilo vedno nekako tako, na polno. Leta 1990 sva prišla v Cham (Chamonix). Prvič. Še čista zelenca. S seboj sta naju vzela dva starejša Kamn'čana. Bilo je sredi julija. Takoj sva se odločila, da se zapodiva v kaj res težkega, najtežjega. A dejstvo, da je ravno kamniški alpinist umrl v smeri Kuloar v gori Dru, naju je spremljalo kot senca, ko sva se lotila te znane in lepe gore. Aig. Du Dru, v katere steni je bil posnet znani film o smrti gorskega vodnika. Katera smer? Jasno, kuloar. Ekstremno težka ledna smer, ki pa je bila zaradi segrevanja že takrat preveč suha (manjkalo je ledu). Na srečo. V tem kuloarju je namreč izmed naveze treh alpinistov izgubil življenje Cene Kramar. Zato sva kar pod kuloarjem brez dobrega premisleka zavila v ameriško smer, jo splezala prosto, ocena VII, kar je bilo za naju, junca, takrat čisti presežek. Ena najtežjih smeri takrat nad Chamom. Tako je bilo pogosto s Tomažem. Prišel, videl, zmagal. Kot pozneje v El Capitanu. Juhica s citronko Nekoč sva pozimi preplezala vse tri najtežje smeri v Kamniškem dedcu. Tomaž v »madžarskih derezah«, to so bile adidaske s čepki in plastična vrečka čez nogavice, in jaz v starih plastičnih gojzarjih. Razkošje. On je v steni hitreje plezal zaradi superg, jaz pa sem sestopal hitreje, saj je capljal za menoj po snegu po mojih stopinjah. Smeri niso bile ravno lahke niti ne prijetne, ampak potrebovala sva vzpone, ki bi nama prinesli točke za kategorizacijo. Vsa sesuta sva se privlekla v zimsko sobo Koče na Korošici. Dremaje sva si skuhala edino, kar sva imela. Argo župco in čaj s citronko. Da sva varčevala s plinom, sva kuhala kar oboje hkrati. Eno nad drugim. Pokrovka za eno, posoda za drugo jed. A sva bila tako utrujena, da se nisva natančno zmenila, kje bo čaj in kje juha, in končala sva z juho s citronko in čajno vrečko. Obupno, a sva vseeno pojedla. Kolegi alpinisti pri Tomažu nekaj pozabljajo. On je res treniral. Trdo treniral. Nosil je pesek ali vodo na Sedlo (Kamniško sedlo), plezal obtežen s peskom legendarno prečnico pod Kamniškim gradom, plezal s cepini po umetnih oprimkih. Vedno dodatno obtežen. Vedno. Tu je tista bistvena razlika. Plezal je zjutraj, takoj po nočni službi, ali tekel na Sedlo ponoči, po službi. V tem se je razlikoval od drugih. Nikdar ni iskal lahkih poti. Res je, da je bil tudi zelo čustven, in če je bil prizadet, je pogosto znal pretiravati. Kot recimo glede vojske, ki se mu je res usedla v dušo. Ampak navsezadnje sva prav zaradi teh njegovih čustvenih stisk recimo takoj po vojski splezala takrat najtežjo smer v Kamniških Alpah, in to prosto (ocena VIII–). Tomaž je brez varovanja splezal naprej celoten raztežaj z oceno VI+. Čustvene stiske so ga namreč gnale v boj. Nekoč smo se v trdi zimi znašli pod Rzeniško steno. Štirje junaki, opreme pa komaj za dva. Ko smo glede na snežne razmere spoznali, da »nam bivak ne uide«, sva s Klemnom (Mali) pustila svojo opremo Tomažu in Jonetu ter se raje obrnila. Tudi tisto, kar sva pustila, ni bilo dovolj za Rzenik pozimi v takih razmerah. Ampak Tomaž ni odnehal. Naslednji dan zjutraj pa me pride iskat Humarjev ata, češ da Tomaža še ni doma. Pomirim ga in mu povem, da je pač bivakiral. Po načrtu. Pa me vseeno prepriča in greva skupaj pod steno. Česa takega Humarjev ata ni počel ravno redno. Že nižje spodaj, nad gozdom, ko sem vedel, da me bosta tista dva zgoraj že slišala, se zaderem: »Tomaž, ata je tukaj. Je vse v redu?« Po zraku pride glas: »Mal me zebe, a reč, da pridem domu.« Sestopiva nazaj in v neki gostilni me je ata popolnoma proti moji želji in pričakovanjih do konca nahranil in napojil. Nikdar ni v resnici sprejel, da ne plezava več skupaj. Tomaž je vedno govoril, Burek bi zame naredil vse!« A ravno biti v timu in ga voditi je bil Tomažev žulj. Kaj več naslednjič. Tekst: Dejan Ogrinec | |||
Zadnji dodani
Ljubiti človeka pomeni priznavati ga takšnega, kakršen je.