Tudi legende so samo ljudje (7)

Po številnih plezalnih smereh se je pravzaprav šalil. Z lahkoto jih je plezal. Pa je šel še naprej. Kot recimo, ko je navzdol preplezal legendarno plezalno smer v Triglavu, Čopov steber ali ko je po Nemški smeri v isti steni po besedah očividcev dol tako rekoč tekel. Da se bolje razumemo: hitreje je sestopil po plezalni smeri četrte stopnje, kot drugi, ki drvijo po navadni planinski poti čez Prag v Vrata. Zanj nič kaj takega. Tolikokrat že je šel čez te smeri, da se je odločil še za obratno smer. In podobnih in drugačnih športno-alpinističnih dejanj je imel ob dolgem spisku vrhunskih plezalnih smeri za seboj veliko, res veliko. Zato ne preseneča, da jih cele vrste za njim ni še nihče ponovil. Bile so na robu predrznosti ali pogosto tudi onkraj. Ampak zanj vedno samo dobra šala.
O svojih športnih alpinističnih dosežkih nikakor ni pretiraval ali pretirano govoril. Bil je raje skromen. Še več, raje jih je celo pomanjševal, jim zmanjševal vrednost. Zato so samo tisti, ki se razumejo v te reči, razumeli. Pa je imel dober stik z javnostjo. Medijsko je bil, temu mi rečemo – precej navzoč. Stalno. In tudi nič mu ni manjkalo pri beri vzponov skozi vse svoje življenje. Lahko bi svoje plezalne vzpone mirno »prodajal« medijem in ljudstvo bi te informacije vsrkavalo.
Tudi na alpinistične odprave je hodil redno. Zadnja leta so mu služile namesto dopusta. In tako smo to njegovo početje tudi jemali. Samoumevno. Vedno gre in vedno pride. In vedno se vrne s športnim alpinističnim dosežkom, ki se ga ne gre sramovati, ki mu prikimajo tudi po svetu, med poznavalci in večnimi alpinističnimi zavistneži, kar je v alpinizmu na žalost nekaj običajnega. Na eni od zadnjih odprav je s svojo prisebno reakcijo celo rešil življenje obeh soplezalcev. Z močjo volje, pogumom in samo s svojim močnim telesom je na vrvi zadržal oba soplezalca, ki sta zdrsnila hkrati. Mirno bi takrat lahko umrli tudi vsi trije naenkrat. In ko mi je o tem dogodku spregovoril, je bilo slišati preprosto. Kot da ni bilo nič. Kot da je zaškripala avtomobilska guma na asfaltu. Da je bil pred avtom pešec in da se je pod gumami kadilo, ni hotel dodati. Torej če in ko potegnemo črto, bi si zaslužil en spomenik(ec). Vsaj v alpinizmu. Dobil je dostojen spomin v Cankarjevem domu in žalno slovesnost.
In leto zatem je spet umrl Človek. Tudi alpinist. Ljudski Junak. Še večji junak kot prvi, čeprav ne vem, zakaj. Na pogrebu tega drugega so stali sami predsedniki. Predsednik Planinske zveze, predsednik države, bivši predsednik države. In ob njih so stali tudi navadni smrtniki. Prijatelji, soplezalci, oboževalci. Bilo je kot na pogrebih raznih pop medijskih ikon. Kaj si o tem pogrebu resnično mislijo svojci in ali bi oni raje videli, da je dogodek manj pompozen, niti ne vemo.
Zakaj pri Drugem takšna karizma? Zakaj predsedniki? Na kratko bi rekel, kar že vemo vsi – bil je neposreden, zgovoren, očarljiv, odprt, rad je govoril o sebi, življenju, skrivnostih. Pač po svoje in  po vseh možnih medijih, ki obstajajo, je zato več ljudi izvedelo zanj, za želje in sanje, pogum in hrabrost, kot pri prvem.

Ne glede na to, da je bil spisek alpinističnih dejanj pri Prvem celo daljši in da je živel običajno družinsko življenje ter opravljal zahtevne službene obveznosti brez pripomb in tudi dobil zlati cepin, vseeno ni dosegel slave Drugega. Slave a' la James Dean, ko so ljudje pomešali vsebino filmov z njegovim resničnim življenjem. Pogoj za pravo ljudsko slavo je, da te ujame smrt, po možnosti zdaleč prezgodaj, da potem s smrtjo in po njej postaneš Ikona, čeprav nihče ne ve zakaj …
Zakaj ob prvem slovesu ni bilo rompompoma, samo slutim. Rad sem imel oba in oba sem cenil. Kot alpinista in kot človeka. Oba sta mi dokazala, da sta res vredna besede – prijatelj. Človek. In resnično oba pogrešam v nadaljevanju svojega počasi že pustega življenja, ko je večina mojih alpinističnih znancev, prijateljev, občudovanih ali tistih, od katerih se je bilo vredno učiti, na žalost že pokojnih.
Ko je umrl Prvi, se mi je ob istem času – čeprav je bil takrat, ko je umiral, v Nepalu – zgodil neverjeten dogodek. Morda sem vraževeren ali navadni pogan, ampak mali ptiček, vrabček ali nekaj temu podobnega se je kot v kakšni grozljivki zaletaval v okno. Ne, ni se zmotil ta ptiček. Bila je že tema, in čeprav sem ga odganjal stran, je še kar naprej kljuval v stekleno steno. Stresel sem se in po besedah drugega pokojnega alpinista sem s tretjim očesom ali intuicijo ali recimo temu z notranjim spoznanjem, vseeno, karkoli pač že je, z naježeno kožo dojel, da je umrl nekdo od bližnjih. Seveda sem sprva pomislil na starše. Naslednji dan sem se zbudil in zjutraj najprej slišal novico, da se je v Himalaji zgodila nesreča. En alpinist je umrl in drugega so rešili. Da je bil v resnici umrli Pavle Kozjek - Pablo, in ne (oprosti mi) Dejan Miškovič, sem dojel šele naslednji  dan. Torej šele drugi dan po objavljeni nesreči sem dojel zgodbo o smrti. Na elektronskem sporočilu iz mojega alpinističnega odseka sem spregledal, kar prvi dan očitno ni uspelo privijugati skozi moje možgane. Nemogoče. On pa res ne. Legende pa menda ja ne umirajo. Ne več …

In kdo je bil največji alpinist na svetu vseh časov, če si izposodim naslov ene od fejsbukovih strani ali powerpoint reprezentacije, ki so krožile konec novembra po elektronski pošti? Zame in še množico drugih, ki vedo, kaj je to trpljenje v ledenih stenah in življenje na konicah prstov in v potokih adrenalina, je jasno. Nekateri umrli so bili in bodo ostali Legende. Mednje spada tudi Prvi. Da je prava, potrjena legenda slovenskega in obenem tudi svetovnega alpinizma še živa, morda sploh ne veste. In da je eden od naših, še vedno hudičevo aktivnih in migajočih alpinistov, dobitnik dveh zlatih cepinov temu zelo blizu, najbrž tudi ne. Zakaj in kako, bom razpredal naslednjič.