Tudi legende so samo ljudje (13)

Tomaž Humar je svoj zadnji klic domov v Slovenijo, čisto po pričakovanju, namenil svoji tedanji ljubezni. Njegovi zadnji Ženski – in lahko zapišem tudi osebi, ob kateri sem začutil, da se je Tomaž kot človek spoznal, spremenil in opravil s preteklostjo. Res sta bila kot darilo drug drugemu. Predvsem za Tomaža, saj ga je sprejela takega, kot je bil. Povrnila mu je zaupanje. Predvsem do ženskega spola. Popolnoma ga je razumela, kot ga do nje ni še nihče. »Vesel sem, da me razumeš, pogosto sem sam in nerazumljen,« je bilo eno številnih sporočil SMS, ki sta si jih izmenjala. Osvobodila ga je tudi nešteto moških notranjih demonov, pred katerimi niti on ni bil imun. Temna plat čustvenih vezi iz preteklosti se mu je ob njej začela počasi razkrajati, rahljati in mehčati. Spreminjati se je začel tudi kot moški.
Še dobr da se mava midva rada
S Tomažem sta preživljala devet mesecev skupnih vikendov in dopustov med plezanjem, smučanjem, na morju, v gorah ali na kolesu v okolici Kamnika. Velikokrat tudi z njegovima otrokoma. Vikende sta najpogosteje prebivala v hiši pri njem, med tednom tudi pri njej, v Ljubljani. V enem od sporočil, namenjenih njej, je napisal: »Ljubav tale Lublana je bulana. Še dobr da se mava midva rada.«
Te izjemno povezujoče in močne zveze pa nista doživljala pred očmi javnosti, saj sta se oba zavedala nevarnega zobatega volka, imenovanega – medijska pozornost. Še posebno ob dejstvu, da je že pred leti Tomaž to dekle precej presenetil, ko ji je ob svojem legendarnem stisku rok pogledal globoko v oči, se za nekaj sekund zamislil in jo presenetil z izjavo: »Midva se bova še srečala …« Takrat namreč nihče od njiju ni iskal partnerstva, oba sta bila trdno na svojih poteh in niti zanimala se nista drug za drugega. Eno močnejših sporočil, ki jih je dobila od njega ob ponovnem srečanju: »Bilo je iskanje v temi, bilo je odkrivanje bolečine, potem je posvetilo, prišla si kot žarek, upanje, navdih ...«, pove precej o vlogi te mlade ženske v njegovem življenju. Veliko več kot javno izkazane obljube. Kot je že Tomaž zapisal: »Čez čas spoznaš razliko med držanjem za roke in objemanjem duše. Spoznaš, da ljubezen ne pomeni vedno odprtosti in da družba ne pomeni varnosti. Začneš se zavedati, da poljubi niso pogodbe, darila pa ne obljube…« Imela sta svoje točke, svoje javne prostore, kjer sta lahko preživljala prosti čas v miru, stran od oči lačne javnosti. Svoje obrede, svoje jedilnike in svoje jedi. Združila sta energijo njegove ekspresije z njenimi potrebami po urejenih detajlih.
Očiščujoče slovo
Zato seveda ne preseneča, da je bil njegov zadnji usodni klic, tisti poslovilni glas, namenjen njej, tej njegovi muzi, zadnji, ki mu je odprla druge, nove oči in mu kazala drugačno pot življenja za naprej, kot je bil tega vajen. A ta pot, kot vemo, se je tragično prekinila. Ni doživela uresničitve. Zakaj se je to zgodilo, ne razkrije niti vsebina tega zadnjega klica. Kar je bilo, se je že zgodilo. To vesta samo Gora in on. Ve se samo to, da ni šlo za človeško napako, napačno oceno težav ali (pre)drzno alpinistično dokazovanje. Kakor koli že, bila je navadna nesreča. Usoda. Po Tomaževih lastnih besedah iz nekega telefonskega sporočila: »V teh kadrih življenja ni zamenjave …«

Da so nepalski pogajalci in piloti popustili odličnim švicarskim pogajalcem in Švicarju Robertu predali v roke poveljstvo helikopterja, se lahko zahvalimo tudi njeni želji po čimprejšnjem reševanju, čimprejšnji pomoči. Njene solzne oči so nepalskim pogajalcem in pilotom povedale več kot besede ...
Z njegovo zdravnico, s katero sta v Nepal prileteli skupaj, sta bili z ramo ob rami ob njegovi zadnji poti. Tako ob lepem in očiščevalnem budističnem slovesu kot pri pokopu v baznem taboru pod goro Langtang Lirung, ki je na višini 4200 metrov nad indijskim oceanom eden lepših kotičkov našega planeta. Obred, ki je bil za vse navzoče izjemno očiščevalen, jima je prinesel notranji mir in močno podporo za sprejem resnice, kamnita ploščica z njegovim imenom, postavljena na nepalski čorten pod goro, pa ohranja njegovo ime zapisano med nepozabljenimi. Z obojim jima je Tomaž nehote podaril tudi najlepše slovo. Posloviti se od svoje ljubezni in dobrega prijatelja najlepše, kar je le mogoče, z njim – v miru, tišini, v njegovih gorah ... v Himalaji, ki mu je bila kot drugi dom.
Ker si tu v srcu, sem spet jaz
V dnevih po Tomaževi nesreči, ko sta v Katmanduju urejali birokratske zadeve, pa so se že od začetka doma dogajali medijski rompompomi in dezinformiranje. Nič od tega, to sem si kar pravilno mislil, Tomažu ne bi bilo preveč všeč. Iz medijev se je popolnoma umaknil, počel je stvari zase; kot so tudi Viki Grošelj, Tomo Drolec in še kdo potrdili, niti prijatelji niso vedeli, kam odhaja …
Medtem ko je Tomaževo dekle tavalo po ulicah Katmanduja in iskalo smisel za nadaljnje življenje, so ji bile ves čas v veliko uteho njegove besede, namenjene samo njej: »Ker si pomanem oči s tabo, spustim prvo misel tebi, dan začne dišati po tebi, lakota izgine, na žejo ne mislim, domotožja ni, ker si tu v srcu ... Zato so dnevi, trenutki lepši, zato sem srečen, zato sem spet jaz … Hvala ti ...«
»Tomaž je bil človek sočutja, čustev in ekspresije. Odkrit, dober in neposreden, pripravljen pomagati vsakomur, ki ga je za to uslugo prosil. A njegova neverjetna neposrednost je bila tudi njegova posebnost in drugačnost, ki je v zadrege spravljala največ ljudi in mnogi od njih njegove iskrenosti tudi niso znali sprejeti,« so njene besede skozi zrak priplavale do mene, ko sem v svojih mislih še vedno premetaval besede iz sporočil SMS. Jep, se strinjam, bo precej držalo …