Tudi legende so samo ljudje (15)

Med alpinisti ni bil najbolje razumljen, ker je prekršil tihi dogovor slovenskega alpinizma. Morda ni med največjimi alpinisti vseh časov, v Sloveniji ga nekateri pač ne vidijo na tem mestu, je pa zato v svetovnem alpinizmu zapisan med zvezde. Slovenski alpinizem jih ima še nekaj, ki veljajo za »večje« od njega. In tudi to zamegljuje realen pogled na Tomaža. Bil je odličen alpinist. Nadpovprečen alpinist. Ampak morda je premalo hodil po tem svetu, da bi dokazal, da je največji. In ravno zato, ker drugi alpinisti vidijo eno plat medalje, javnost, ki ima premalo podatkov o alpinizmu, pa drugo, je prišlo do navzkrižja.
Tomaža Humarja gre še manj presojati po medijskih objavah, izjavah in intervjujih, njegovih zapisanih besedah, saj so bile še prevečkrat plod in delo ustvarjanja medijske podobe. In to dobro izvedene, saj je bilo decembra na spletnem portalu najdi.si največkrat iskano njegovo ime, tik za LaToyo. Ne vem, ali bi si Tomaž to res želel. Kolikor sem ga poznal, mislim, da ne. Ampak …
Življenje. Nanj je treba pogledati celovito. Zaobjeti vso njegovo pot. Od mladih nog in družinskega okolja do ukvarjanja z alpinizmom, ki je bil njegov osrednji steber življenja, do tega, da se je rad izražal. Dosežke v alpinizmu je najbolje dati na stran in odstraniti tudi medijsko meglo, pa bomo zagledali nekaj, čemur lahko rečemo tudi – čudež. Izjemen Človek.Ni hodil po vodi, ni hotel odrešiti človeštva in ni namigoval na nobeno religijo ali filozofijo, razen na to, da je treba biti čim večkrat srečen. In to v svojem srcu. Globoko v sebi. Da je tudi lepše, če imaš mir v glavi in prijazna čustva v srcu, kot pa recimo zajeten bančni račun. In obenem tudi ni govoril, da je denar umazan. Umazan je samo tisti, ki drugega prepričuje, da je trpljenje božja mast in podobne nebuloze. In vseeno je, ali je bilo vse to naučeno iz knjig ali je vse dojel tudi sam. Pomembno je, da se njegove misli, namenjene vsakomur od nas, ne izgubijo. Ne verjamem, da bi si želel biti novi Jezus. Da bi lebdel nad oblaki, čeprav je pogosto počel ravno to, razpet v množico projektov. In tudi, najraje je govoril o življenju. Bil je nekakšna mešanica Jezusa in Grka Zorbe. Mešanica življenja na polno na tej lepi zemlji in čutenja duhovnosti in odmika od sveta po drugi strani. To je bil tisti resnični Tomaž, ki ga marsikdo ni videl. Pogosto tudi najbližji ne. Pogled nanj je prevečkrat zameglil pogled prek alpinizma ali pa njegove medijske podobe.
Ljubezen. Ne vem, kaj natančno bi nam povedal, če bi vedel, da bi bile to njegove zadnje besede. Premalo sem ga poznal, da bi sploh slutil kaj o tem. Premalo sem mu sledil v mislih. Vem pa, da je imel rad. Imel je rad vsakogar in vse, še posebno življenje.
A predvsem je imel rad sebe. In morda je ravno to, da imaš, če imaš rad sebe, kot pravijo, šele lahko rad življenje in vse okoli sebe. Šele po izpolnjenem pogoju ljubezni do sebe lahko ceniš druge, bi bile nedvomno ene od Tomaževih zadnjih velikih misli. Marsikdo si ga bo tudi razlagal (ali poskušal razlagati), da je ljubil dekleta, ženske, da se je rad postavljal ali da je rad pretiraval. Vse to je res in nič od tega ni res. Ljubil je pač sebe, življenje in kar mu to ponuja. In zato ga zdaj pogreša vsakdo. Zato bo za njim ostal velik pečat, pa čeprav morda ne kot največjim alpinistom vseh časov in vsekakor ne kot medijskim prevarantom, kar zagotovo ni bil.
Odhod. In zato, ker še ni dokončal, izrekel ali zapisal svoje zadnje besede, misli, ideje, ki bi nam še naprej odpirale duše in podpihovale naša čustva ter nam pomagale, da se otresemo (pre)številnih strahov, bi mu, če bi se pojavil zdajle pred menoj, najraje »navil ušesa«. Mu je bilo treba oditi v zadnjo steno? Trdim, da ne bi vstopil vanjo, če bi vedel, da je zadnja. A ga kot alpinist razumem. Ko stojimo pred izzivom, ki je na mejah dosegljivosti, se težko umaknemo, ne da bi poskusili.
Morda mu res ne bi bilo treba v tisto steno. A razumem, da si je želel malce umika, in razumem, da si je zaželel tudi malce bitke. Ker dobro vem, da tja ni šel iskat slave, ne gradiva za članke in še manj trepljanja po ramenih. Hotel je biti spet tisti mali, otroško razposajeni in v sebe verujoči Tomaž(ek). Tisto edino, tisto posebno, kar je lahko bil. Ampak nič ne gre nazaj. Svet in vse se vedno vrti samo naprej. Kolo življenja pač ne pozna vrnitve. Ne vem, morda je hotel tudi z zadnjo besedo na nekaj pokazati, na nekaj namigniti, morda, da je življenje vredno samo in edino, če vztrajaš na svoji poti do konca. Ampak imam boleč občutek, da ni več hodil po tisti premočrtni poti in da mu vseeno ne bi bilo tega niti treba. Mislim, tega zadnjega odhoda. In zato naj ostane za konec še ena prigoda. Ki nima zveze z alpinizmom, ima pa morda največjo zvezo z vsem, kar je Tomaž tudi bil.
Energija. Bilo je na Primorskem. Plezal sem s kolegico in prijateljico. Oboje v enem. In dan ni bil ravno sončen, bil je prej nekako siv, hladen, brez tistega pravega sončnega primorskega veselja. Tomaž pokliče. Ne mene. Njo! Po dveh, treh stavkih ugotovimo, kdo je kje in s kom kdo pleza. Super. On da je v Miški (plezališče Mišja Peč). Na hitro se zmenimo za »kofe in glaž rdečega« nekje v bližini in odpeljeva se do Hrastovelj, do meni nepoznanega domačega turizma, ki pa ga je očitno Tomaž dobro poznal. Priletiva tja, se objamemo, močno in prisrčno, kar je bilo zanj in za naju ter nas vsakdanje ob tovrstnih srečanjih. V gostišču pa nismo bili sami. Avtobus planincev, pretežno ženskega spola. In med hitrim čvekanjem stoje za točilnim pultom, ob kozarčku, kjer smo šele začeli razdirati šale in zgodbe, kaj smo preplezali tisti dan in tako naprej, pride mimo ženska. Ena od planink iz avtobusa.
Na moje veliko presenečenje jo Tomaž na hitrico objame, jo čisto zares prime za (se opravičujem) bolj zaobljeno, saj razumete, večjo in polno zadnjico, ter ji reče: »Pismu, maš fletno ritko, ravno ta pravo za pr'jet«. Ženska je bila presenečena. Odprtih ust. A takoj, ko je spoznala, da roka pripada njenemu idolu, so se pokazali zobje nasmeha. In, jasno, smo imeli takoj eno steklenico refoška več pred sabo. Do nas je pristopila še njena prijateljica in izkoristila trenutek, da se je lahko tudi ona objela s Tomažem. Če me spomin ne vara, smo dobili še nekaj tekočine. Pa ne vinske. Solze in smeh. Kaj je natančno sledilo, se ne spomnim več, res se ne, nočem prikrivati, ampak kar je bilo, nikakor ni bilo slabo. V tistem prostoru je odmevalo od veselja. Midva sva kmalu odšla, ker se nama je mudilo domov in ne poznam razpleta. Ampak ko sva sedela v avtomobilu, sva oba začutila, kako pravkar pridobljeno veselje odhaja. Izpuhteva v zrak. Spet. Kot že nekajkrat. Pa ne, ker bi izpuhtevalo tistih nekaj hlapov refoška iz telesa, ampak ker sva ostala sama. In z ničimer nama ni več uspelo dobiti tistega nazaj. Bil sem kar jezen, ljubosumen, da lahko ob njem obstaja nekaj, po čemer hlepimo vsi. Pa ni nič pomagalo. Moja jeza namreč. To je zmogel samo Tomaž, nekako z lahkoto. Dobesedno se je zrak vnemal okoli njega. Povezoval je ljudi in njihova srca.
In takega se ga bom vedno spomnil in želel bi si, da ga takega ohranite v spominu tudi Vi. Saj – če se mene vpraša – je to njegova največja dediščina. Katere stene in kako so bile težke in kaj je res ali ne od napisanega o njem, pa naj ostane na smetišču zgodovine, kamor tudi spada. Prijatelj, oprosti mi, če sem te in ker sem te nekoč užalil, in ne zamerim ti, da si se potem odvrnil stran. Pozabiva Anapurno. Bila je moja napaka, kakršna koli že. In še nekaj je res: Pokojni se nikdar več ne more ubraniti živih … (Konec.)