Tudi legende so samo ljudje (2)

Že kmalu se mi je Tomaž zazdel zanimiv. Res nisem vedel, kaj naj si mislim o njem. Bil je vse po vrsti. Nekakšen dvorni norček, zabavljač, po njegovih besedah superplezalec z velikimi »el cojones« (po domače, oprostite, jajci), ki edino štejejo med nami alpinisti in takimi mladimi kozli, ter še kaj. Ko je razlagal, kako je sam plezal v steni, kot je recimo izjemno krušljivi Rzenik, in kako se mu je v eni roki zdrobil oprimek, z drugo pa je že posegel po novem (drobljivem) oprimku, in podobne srhljivosti ter da kot nekakšen večni upornik nima dosti prijateljev na domačem odseku in drugod, sem pogledoval proti Gregorju, po glavi pa mi je mlelo in mlelo. Od kje je ta fant? Če je res tako dober, zakaj še nisem slišal zanj? Deloval je, kot da bo kmalu šel čez rob. Onkraj. Nisem mu prisodil kaj dosti let takega predrznega plezanja in kot nekaj let starejši sem se imel za »modrega«.
Tomaž – kot da ni znal plezati drugače. Nič normalnega ali prijetnega. Pa obenem niti ni izbiral smeri, ki bi ga naredile za »slavnega«. Po navadi taki tiči res ne živijo dolgo in ravno dolžina alpinističnega staža je tista, ki šteje. Ker kaj te drugega naredi za velikega alpinista? Star gorniški rek pravi, da si dober alpinist, če vnukom kažeš s prstom, kje vse si splezal. V tem stavku je vse: imaš prst (ni ti zmrznil), dober vid (nisi posedal doma), si aktiven moški (kar dokazuje vnuk), pa imaš kljub temu kaj pokazati v stenah.
Že takrat si je Tomaž začel nabirati zgodbe tudi za zanimivi vzdevek Gozdni Joža, ki mu je res pristajal. Kot je dobra stara legenda Viki Grošelj iz prejšnje generacije lepo dejal o njem, »al' si ga imel rad al' pa sovražil!«, je Tomaž nekako na pol odrinjen v kotu za našo mizo vsake toliko razlagal zgodbe, od katerih bi nam lahko šli lasje pokonci, pa nam niso. Bili smo si podobni. Ampak ker smo bili »posebno« omizje – ta mladi in (pre)drzni –, so nas stari mački ignorirali. Mi smo se imeli prav dobro v tej naši »samoti in nakladanju« in podobno, kot je to rad počel legendarni Šrauf (res me je Tomaž kmalu spomnil nanj), smo kar tekmovali v nakladaških zgodbah. Pravi kozlički, kot je govoril Tomaž. Še zdaj me strese ob misli, da smo vse to še zares počeli. In tudi ni čudno, da nas starejši in »normalni« niso resno jemali. Naše zgodbe so bile tako divje in tako na meji verjetnosti, da …
Ampak med vsemi je najbolj izstopal Tomaž. Vsem njegovim zgodbam, od domačih do gorskih, od opreme do preplezanega spiska smeri, sprva kar nisem mogel verjeti. Takrat smo imeli alpinisti namreč čudno navado ocenjevanja. Kdor je med alpinisti kaj veljal, je to pokazal z vrhunskimi oblačili znanih alpinističnih znamk ali sponzorskih našitkov in s plezalno opremo po zadnjih modnih smernicah. Tega blišča je Tomažu precej primanjkovalo. Nič ni potožil, da je brez denarja, le besed mu ni zmanjkalo. Še posebno ko smo po grlu pognali že kar nekaj steklenih zelencev.
Šele ko sem dojel, da fant s svojimi zgodbami misli resno, ko mi je Grega (Kresal) pokimal, da niso pravljice, kar poslušam, sem začel fanta opazovati. Mislim, da sem precej kmalu pomislil: »Tale je, khm, še bolj nor kot mi vsi.« Ko smo se odkotrljali na skupna ležišča, smo naredili malce nesramen načrt, usmerjen proti našim inštruktorjem, starim alpinističnim mačkom, nekaterim takrat še v svetovnem vrhu. Načrt je bil takle: če gredo oni na pot proti Kotovemu sedlu najpozneje ob šestih zjutraj, mi pred sedmo nikakor ne gremo iz koče. Zjutraj prikorakam v jedilnico, še zadnji, ki so odhajali proti goram, so se čudili, kaj nam je. S strumnim pogledom najdem svoja pajdaša v dogovoru in mislim, da smo za zajtrk še vsak po enega kozla, čeprav ga nismo ravno potrebovali. Kar tako, da nas prešernost ne mine.
Da taka poteza ni bila ravno odlična, pove podatek, da je bila tiha kazen za zamudnike, ki ne bodo na sedlu točno ob devetih, da bodo na inštruktorskem izpitu pač padli. In ker so bili že teoretični izpiti kar velik zalogaj, je bilo zdaleč najboljše, da nisi skušal vraga. Ampak seveda ne naša klapa, ki smo pod vplivom mladosti in alkohola izzivali vse po vrsti. Tomaž, posebnež, Grega, odličen ledni plezalec, in jaz, ekstremni alpinistični smučar, smo si vzeli pravico, da se imamo za nekaj več in se gremo upornike sistema. Drug drugemu smo držali »štih«. Ob petnajst čez sedem sem stopil pred kočo na telemark smuči in odtekel nekaj deset minut za Grego in Tomažijem, kot sem ga takrat ljubkovalno poimenoval. Pod vznožjem strmine sem smuči nadel na nahrbtnik, oba pajdaša prehitel, ker je človek na smučeh hitrejši, in se zagnal po globoki aprilski gazi v moker sneg nad seboj.
To je bil res moj dan. »Kozlovska energija« je pustila sledove. Ta dobre! A ne samo moj. Bili smo najhitrejši. Na vrhu sem ujel tiste, ki so iz koče odšli prvi, ob »priporočeni uri.« Ampak glej, presenečenje: Tomaž je bil še malenkost hitrejši! Takrat sem pa res zastrigel z ušesi. Torej se ni hvalil kar tako.
Pozneje tega dne nismo več preizkušali dobre volje preostalih in smo bili mirni ter pridni. Pokazali smo jim, koliko veljamo, to nam je bilo dovolj. Vsaj tako se nam je zdelo. In naslednji, zadnji dan, sta mi oba soborca še izdatno pomagala pri izpitih, ker kar nekaj vozlov nisem znal dovolj suvereno splesti; recimo z zavezanimi očmi, samo z eno (levo) roko in podobno. In takrat sem spoznal in bil vesel, da smo ne samo krasna klapa, ampak da naše zgodbe niso iz trte zvite. Malce smo se zamerili drugim in inštruktor Peter Podgornik, ki smo ga v resnici globoko spoštovali, nam je dal za konec malce vetra ter nam nasul popra na rit. Da je bilo izenačeno.
Tako sem torej spoznal Tomaža, za katerega je že takrat veljalo – in to je dal tudi vsem jasno vedeti –, da zaradi svojih potez ni imel ravno veliko prijateljev med alpinisti in mu je bila beseda zavist že takrat ves čas na jeziku. Ni prikrival svojih sposobnosti ali kritike do drugih. Jezik mu je vedno tekel kot namazan in kljub skromnemu ozadju Kamniškega alpinističnega odseka (v tistih časih so ljubljanski Matičarji veljali za najboljše) je bil »ta glasen«. Ta lastnost res ni ravno priljubljena med alpinisti. Še posebno ne pri starejših, sploh tistih pravih legendah.
In še nekaj naju je takoj združilo s Tomažem. Če naju že drugi niso hvalili, sva se pa rada pohvalila kar sama. In »zaštekala« sva se, da včasih v resnici ni ravno tako hudo, kot se sliši, kar govoriva. Pomembna je zgodba ... (se nadaljuje)