Tudi legende so samo ljudje (1)

Ko me je vprašanje doletelo v prvo, sredi dopoldneva, od daljne znanke, s katero si deliva prostor za vadbo v športnem centru, sem jasno in glasno izstrelil: »Ma ne, nemogoče!« Nisem mogel slišati in še manj verjeti. Potem pa se z nekaj metrov zagledam v njene oči  in vidim. Zagledam. Dojamem.
In mirno rečem: »Ne, nisem vedel. Priznam, nisem vedel.« In dodam: »Pa si res prepričana? Ne morem verjeti …« Dejstvo, da je Humči umrl, da je gozdni Joža res šel v onostranstvo, da to ni spet njegova populistično medijska poteza, kar ni šla skozi moja ušesa in možganske vijuge. Tudi on? Namesto da bi občutil žalost, namesto da bi se trudil pokazati vsaj čustva ali, podobno kot sogovornica, izpustil kakšno solzo, sem samo bleknil: »Ušesa bi mu najraje navil …«
Šele pozneje sem se vprašal, zakaj so bila vsa ta vprašanja postavljena prav meni. Dobro, res je, da sem alpinist. Poznam, žal bolje rečeno, poznal sem vse, ki so kaj šteli v našem vrhunskem alpinizmu, in nekoč sem sedel med njimi in sodil v njihovo družbo. Poznal sem tudi Tomaža, spoznaval sem ga, kadar je kakšno razdrl, ušpičil, in bil z njim, ko se je pogovarjalo o nasprotnem spolu, če me razumete – ampak od kod ti ljudje to vedo? Tega, da se poznava, pogovarjava, nisem razglašal in še manj sem se s tem hvalil …
Tisto soboto sem v športnem centru – če sem iskren, v tistem baru – odsedel (zame) rekordnih 12 ur. Res jih je bilo dvanajst. Vse to zaradi ene smrti. Zaradi nje sem spoznal prvo osebo tistega dne. Ugotovila sva, da sva celo kolega, dela na radiu. Z njo sva v urah, ki so sledile njenemu prvemu vprašanju, debatirala o vsem. O globinah in površinah življenja, o najinih domačih težavah in o vsem potrebno nepotrebnem, kar nam označuje življenja. Beseda nama je kar tekla in tekla, pa samo ob čaju in kavi, dokler naju ni prišla pogledat moja lepša polovica, že rahlo presenečena in nezaupljiva, češ, pa kaj delata toliko časa skupaj? In sva hitro vpletla v omizje še njo. Čez nekaj časa prisede še tretji, potem četrti, peti in tako naprej. Dokler me niso iz lokala mirno in prijazno vrgli nekje ob polnoči. Vse to zaradi enega samega vprašanja: »Ti, a že veš …?«
Ja, eno samo vprašanje me je v resnici prikovalo na tisti leseni stol in za tisto mizo tistega dne. Nisem razmišljal o Tomažu, o tem, kje naj bi reševanje spodletelo, ker je bilo očitno nekaj drugače. Bili smo skupaj, Tomaž je bil le iztočnica.
In zato sem v nekem trenutku dojel. Prav stresel sem se zaradi svojega spoznanja. Da je on tu. Spet. Okoli mene. Ali pa morda kar okoli vseh nas. Saj si ga ne lastim samo jaz. To, da sem si iz skorajda neznanke naredil prijateljico, iz ene družinske katarze poslušal drugo, ves večer; to, da smo bili ali postali vsi za omizjem kot eno – to je znal Tomaž početi res odlično. In o tem ni dvoma, trdim jaz in potrdil bo vsakdo, ki ga je res poznal, res delil z njim svoj prostor in čas. To ni medijska floskula niti ne olepšan spomin na prijatelja. Povezovalec ljudskih src.
Podobno, kakor me je Humči vedno znova očaral in začaral, da sem padel v njegov svet in pozabil na svojega, sem tisti dan nekaj začutil. Ali svoj osebni spomin ali pa sem podelil z vsemi navzočimi njegovo presežno energijo, če se izrazim z njegovim žargonom. Ki je bila ali ujeta v meni ali pa je še vedno sevala od njega. Nihče ni v resnici govoril o njem. Govorili smo bolj ali manj o sebi, o svojih težavah, svojih življenjih. O nas samih. In to je človeško. Pozitivno – in v tem pustem času, ko ni pravih, globokih čustev, resnično potrebno ter zaželeno. A to je bil On. Povezovalec src. Povezovalec človeškega stremljenja k dobremu in prijetnemu Zdaj. Morda se velika začetnica lahko uporabi samo pri besedi Bog, ampak …
Bog je vsak. Sam zase. Samo da tega ne vemo, pravijo teorije in poskušal nam je povedati tudi Tomaž. Sicer ni ravno vedno takole filozofiral, povedal je dosti bolj po domače. Vsaj meni. Ali je to res, kljub debelemu kupu prebranih knjig težko vem ali javno priznam, vem pa, da me neka druga vprašanja od tistega dne preganjajo. Kaj bi bilo, če bi bilo ...
Kaj bi bilo, če bi si Tomaž in Tone podala roko nekoč pod nepalsko Anapurno? Kaj če bi bile njegove zgodbe manj populistične? Kaj če se ne bi toliko zapletal z mediji? In navsezadnje, kaj če ne bi toliko letal naokrog vse svoje dni? Za življenjem in energijo. Predvsem navdihujoč se od drugega spola. In morda plezal še bolj neobremenjen in samo sam s seboj.
Bi bil Humči drugačen? Bi bil to še vedno on ali bi postal nekdo drug? Je bila njegova usoda, da je bil drugačen, večno uporniški in s tistim njegovim večnim – vse znam narediti tudi sam? To vprašanje me je prignalo do odločitve. Moram se znova poglobiti vanj, brez zamer, brez tihih jez in brez odvečnega obotavljanja. Kaj mi je res pomenil Tomaž? In kaj drugim? In zakaj je James Dean odigral samo tri filme, umrl tragično in postal filmska legenda? Ostal za vekomaj med nami in z nami. Vsi so mu takrat verjeli, vsi so po njegovi tragični smrti drveli gledat njegove filme in vsi so se vživeli v nekakšne filmske sanje, za katere nihče ne ve, kdo jih je res ustvaril. Šele ker so skupaj verjeli v ikono Jamesa Deana, je ljudem dalo mit. Pa se sploh zavedamo resnice, kdo je bil James Dean? Bil je samo objekt. Zgodba. On sam pa je bil nedvomno nekaj drugega. In kakšen je odgovor na vprašanje, ali je bil Tomaž pozabljeni slovenski Martin Krpan ali objekt naše danes zelo trhle narodne identitete?
Moja osebna reakcija (»ušesa mu bom navil«) me je zaznamovala. Zakaj?
Ker sem kot njegov iskreni prijatelj opazoval ves medijski rompompom.  Na začetku sem samo skomignil z rameni, ko pa sem spoznal, da je stvar šla čez mejo, in sem pred nekaj leti v športni prilogi Stopa spisal uvodnik, kjer sem ga pozval, naj pojasni »rahlo prikrojeno resnico o vzponu«, nisva bila več taka prijatelja, da bi me sploh še poklical ali mi odgovoril na SMS. Spoznal sem tudi njegovo drugo plat. Človeka, ki sem ga sicer še vedno oboževal, ker sem v srcu še vedno vedel in verjel: »Tomaž je res ustvarjen za velika dejanja, samo malce mora še odrasti.« Saj me razumete. Odrasti kot osebnost, človek, oče in potem se bo rodila Osebnost z velikim O. Tako sem po tihem mislil nanj in molil zanj in za njegovo pravo prihodnost. A prehitel se je sam. Zato bi mu »navil ušesa«. A več o tem prihodnjič.