Tudi legende so samo ljudje (5)

Dam mu še podatke o uvozniku in začnem kar tako, malce na slepo tipati, kaj bo sploh z njim. »Bulči, v Himalajo grem. V Himalajo!« odgovori veselo in skrivnostno. »Ja, okej, ampak zato pa res ne rabiš takega fotoaparata!?« odgovorim. »Pa kam? Pakistan, Nepal? Povej, tako, za mene, alpinista,« ga v šali poprosim. »Tebi se še sanja ne, kam grem, ampak ne povem ti, res ne povem več nikdar nikomur. Grem pa nekaj hudega. Vsem se bodo cedile sline.« In doda: »Dosti imam že tega. Nočem spet zgodb. Nočem, da me zasledujejo …« Opala, ah, tu smo. Te njegove zgodbe o bitkah z mediji in vsemi drugimi, ki kot da samo čakajo, da kot jastrebi skočijo na plen, sem že slišal tudi iz drugih ust. »Ma, Tomaž, nehaj že spet, saj ni čisto res.« Tega ne bi smel reči. Tisti klic ni bil več kratek (tako in tako noben njegov ni bil) in sledila je poplava besed o dokazih in očitkih na vse strani; še posebno na moje medijske kolege. Vsi mu nekaj hočejo ali hočemo. Še naši zdravniki so ga skoraj pohabili, če jim ga že ni uspelo ubiti, mi je zatrdil. Morda bi po teh besedah mirno lahko rekel, da je bil paranoičen, ampak sem ga tudi razumel in tak je pač bil. Imel je prav, pa tudi ni imel prav. Vsaj glede medijev in slave. Sam se je ustvaril in sam se je hotel izviti iz objema tega svojega stvarjenja.

Nekateri so ga ljubili, drugi pa ga niso marali, kot je poudaril že Viki Grošelj. Veliko alpinistov, naših in tujih, ga recimo ni maralo. Zakaj? Znal je nekaj posebnega. Zgodbe, ki jih je sicer svet alpinizma že tako prepoln, je znal zaviti v poseben celofan à la Humar. Nikdar nisi vedel, kaj je res in kaj ne. V tem ni nič slabega, od nekdaj so bili v alpinizmu cenjeni tisti, ki so znali pripovedovati. A njegovi predhodniki, ki jih je Tomaž sicer občudoval, te možnosti niso imeli. Zapisati in javno objaviti vse, kar bi hoteli, so bile za večino nekoč samo sanje. V alpinizmu protagonisti niso imeli veliko izbire. Ali si napisal knjigo ali doživel dve uri slave med predavanji in po njih ali pa nihče ni vedel, o čem sanjaš, kaj razmišljaš in kaj se ti podi po glavi. Nikomur v javnosti niti ni bilo mar za neke osebne želje ali ideje. Kaj si splezal, kako je bilo težko in koliko si pri tem trpel … in zgodbe je bilo konec. Govorili s(m)o o orkanskih vetrovih, kjer se je vedno dodalo še kakšen kilometer hitrosti več, strminah pobočja, ki tudi niso bila vedno ravno tako strma, mrazu, ki je imel kakšen minus več. Vse je pač subjektivno in relativno. To smo vedeli in počeli vsi, brez izjeme. Za resnico se je izvedelo samo od ust do ust.

Prvi bum med tovrstnimi alpinističnimi informacijami je bila nekoč knjiga Pot. Bila je drugačna. Kot je dan drugačen od noči. Vsi smo jo požirali. Ampak če sem iskren, tudi knjiga Pot, sicer tako neverjetno kultna med gorniškim svetom, s stališča literata ali filozofa sploh ni nekaj posebnega. Je dobra knjiga, osebna in odprta in prva takih na našem trgu. Ampak navsezadnje se vsi študentje filozofije ukvarjajo s podobnimi temami, kot se je Nejc Zaplotnik, in večina odgovorov, ki so zapisani v knjigi, je že zdavnaj spoznanih. Ampak Pot je napisal alpinist. In to je bilo dovolj, da je postala prava klasika, o kateri Himalajec Viki Grošelj izjavlja, da bo čez 50 let prehitela v branju in priljubljenosti vse slovenske klasike. Od kod to?

Alpinisti so v duši romantiki, čeprav na zunaj trdo brezčutni egoistični nadmožje. In tak tudi moraš biti; taki smo vsi. In bil je tudi Tomaž. Ampak kot sem začel, naj še končam. Tomaž je rad govoril. In govoril je dobro. Tudi tisti, ki ga niso marali, se niso mogli otresti velike moči njegovih besed, dovtipov, nasmeha ali neposrednosti. Podobno kot je pokojni Stane Belak Šrauf za verbalno zmago, če ne drugače, uporabil sočno kletvico, da te je zaustavil, je tudi Tomaž vedno kaj zabrusil nazaj, da so vsi utihnili. Ampak težko si vedel, koliko je pobral iz preštevilnih knjig, tudi z newageevsko tematiko, ki jih ni prebral ravno malo. A svoje misli je pač rad delil naokrog. Tega pa, torej deliti občutke ali misli, slovenski alpinisti niso znali najbolje početi. Če se še enkrat vrnem na legendo nakladanja in preklinjanja Šraufa, bi morala biti njegova knjiga načeloma pravi knjižni labodji spev, glede na njegovo polno notranjost in osebnostno koleričnost, pa ni ravno tako. Ni slaba knjiga, ampak nekaj ji manjka. Tudi on je ostal po vsej svoji veličini znan samo med nami, ki smo ga poznali.
V tem je Tomaž res prekašal vse druge. Internet v povezavi z vzponom čez steno Daulagirija ali vzpon čez steno Daulagirija in internet, težko je reči, kaj je kaj, sta res dokončno pomagala Tomažu, da je lahko izrazil vse, kar nosijo v duši tudi preostali. Prav to je omogočil ta neposredni medij – internet. Ali pa je Tomaž pomagal njemu, kot se je spraševal v knjigi Ni nemogočih poti. Saj je bil vzpon na goro Daulagiri velika osebnostna sprememba tudi za Tomaža samega. Po tej odpravi ni bil več tak, kot sem ga poznal od začetka. Zresnil se je. Ampak obenem pa je počasi začel tudi ljubiti samega hudiča. Začel je koketirati z mediji. Z isto osebo, ki jo je v svoji knjigi Ni nemogočih poti grobo opljuval in preklel, s to osebo se je začel kar najbolj družiti.

Kako lahko prekolneš, kar te hrani? In Tomaža slava ni hranila samo denarno, ampak tudi duševno. Bolj ko se je predajal medijem, bolj so se mediji uklanjali njemu. Ali obratno. Še veliki Messner mi je med pogovorom o Tomažu samo zamahnil z roko in dejal, ko vsaj ne bi bilo tega prekletega interneta. O tem je zdaj soditi že prepozno, predaleč je šel že ta medijski voz za večino preostalih alpinistov. Ker večno to ne pelje samo navzgor. Vedno se zgodba kje prelomi. Končaš bodisi nehote na rumenih straneh nekega časopisa in se čutiš prizadetega in začnejo se zgodbe o pranju perila. Sicer je še predobro vedel za te zanke, če ne drugega, se je v intimni zvezi z novinarko tega še dodatno naučil. Ampak začel sem, zakaj ga alpinisti načeloma niso marali ali dovolj spoštovali. Zakaj, o tem drugič.