| Primerjave v alpinizmu so težke |
|
|
 |
| petek, 12. marec 2010 | |||
Guru alpinizma Franc Knez, ki je v alpinističnih krogih poznan kot Franček Knez ali preprosto Franček, je opravil več kot 5000 alpinističnih vzponov (5370), med katerimi je bilo skoraj 800 smeri prvenstvenih. To je tako neverjetna številka, da je niti najboljši alpinisti na svetu ne morejo razumsko zaobjeti (ali doseči), kaj šele povprečen človek. Popolnoma nepredstavljive pa te številke postanejo, če vemo, da Franček Knez nikoli ni bil poklicni plezalec, ampak je vedno redno hodil v službo, in da za nameček nikoli niti avta ni imel, temveč je bil »obsojen« na pogosto vožnjo z avtobusom, avtostop ali na motorizirane soplezalce, da je lahko sploh prišel do gora. Zelo težko bi bilo na kratko opisati Frančkovo vlogo v slovenskem alpinizmu. Morda s stavkom, ki ga je povedal naš Silvo Karo, eden najboljših alpinistov na svetu v granitu in pogost Frančkov soplezalec. Citat je sila preprost: »Franček je guru slovenskega modernega alpinizma.« Glede na to, da slovenski alpinizem sodi v sam svetovni vrh, postane Frančkov položaj v njem še jasnejši. Franček je v nekem obdobju od sredine sedemdesetih do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja vlekel ves naš alpinistični voz. Bil je za korak ali dva pred vsemi. Sčasoma se mu je pridružilo še nekaj drugih odličnih plezalcev in ti o njem vedno govorijo samo v presežnikih. A takoj se postavi zanimivo vprašanje: Zakaj Frančka povprečen Slovenec ne pozna, za Tomaža pa so vedele vse babe za štedilnikom, kot so se (pre)radi grdo pošalili o Tomažu Humarju današnji alpinisti? Predvsem zato, ker Franček Knez nikoli ni iskal medijske navzočnosti, pravzaprav se je je celo izogibal. Glede tega je bil celo skoraj naporen. Še nekdanji kronolog in arhivist vsega alpinističnega dogajanja pri nas Franci Savenc je imel z njim pri poročanju in zbiranju podatkov nemalo težav. Pogled na Frančka z današnjimi marketinško-samopromocijskimi očmi bi ga pokazal kot nekoliko samosvojega in neuporabnega za službe za odnose z javnostjo. Vse, kar je res želel, je, da si zadovolji željo po plezanju. Po najbolj navpičnih stenah Alp, Himalaje, Patagonije, Andov, Yosemitov in podobno. Tudi biti sredi množice ljudi (četudi ne prevelike) mu nikoli ni prav ustrezalo, počutil se je neprijetno. In tako njegovih alpinističnih predavanj ni bilo prav veliko. Njegova knjiga je recimo izšla šele lansko pomlad, na pot pa ji je na začetku obilno pomagal Urban Golob, saj se je Franček na veliko otepal tudi knjižnega zapisa svojega neverjetnega, že pravljičnega alpinističnega opusa. Zato naj ne bo čudno, da knjiga bolj ali manj zajema samo njegova globoka razmišljanja, odnos do gora in s tem povezane občutke. Njegova življenjska filozofija se lahko začuti šele po poglobitvi v besedilo, v katerem pa manjka danes tako popularnih medijskih besed, kot so nemogoče poti, na meji smrti, skrajno od skrajnega in podobno. Kajti tudi Frančkova edina izjava, če bi jih pač dajal, bi verjetno bila: »Samo plezati hočem.« Samo tisti, ki Franeta (ljubkovalno) pozna ali zna brati med vrsticami, ve, kje si mora sam dodajati podobne začimbe ali, po Tomaževo, soli življenja. Frane tega pač ne mara početi. Ne postavlja se in se ne junači. In zanimivo: nekaj so mu drugi alpinisti zamerili. Ko je podajal ocene za svoje na novo preplezane smeri, jih je vedno podcenjeval za eno, navadno pa kar dve stopnji nižje kot preostali alpinisti. In zato so si drugi potem v njegovih smereh lomili zobe na ocenah, ki so komajda namigovale na kakšno resno plezalno težavo. Franček se je branil, da je težavnostna lestvica tedanjih magičnih VI+ zanj prenizka (to je bilo zelo res) in verjetno je bil tudi tako odlično pripravljen plezalec, da se je njemu ocena IV zdela tisto, kar so drugi ocenjevali z oceno VI. Predober, da bi ga jemali resno Franček se je udeležil več alpinističnih odprav s tedaj najtežjimi prvenstvenimi vzponi v Ameriki (El Capitan in Fitz Roy, 1983, Cerro Torre in Torre Egger, 1986) in Himalaji (Lhotse, 1981). Preplezal je tudi številne nove smeri v najbolj znanih stenah zahodnih Alp, Dolomitov, predvsem pa v stenah naših domačih Julijskih Alp. Recimo, 34 novih plezalnih smeri (prijavljenih, da o neprijavljenih ne govorimo) je preplezal samo v severni steni Triglava. Leta 1982 je v takrat (in še danes) neverjetnem času šestih ur sam preplezal razvpito severno steno Eigerja, kjer je štiri leta pozneje dodal še svojo prvenstveno smer. Ker ima prvenstvene smeri tako v Matterhornu kot v Grandes Jorasses, je eden redkih alpinistov, ki so pustili prvenstvene sledi v vseh t. i. »treh problemih Alp«, kar je eden velikih presežnikov svetovnega alpinizma. Franček Knez velja za legendo med pravimi alpinisti (in ne plezalci), ne samo ob gostilniško-alpinističnih šankih, ampak je njegovo ime v tistih pravih velikih arhivih največjih alpinističnih dejanj na svetu, to je v srcih alpinistov in v ustnem izročilu. Njega s(m)o občudovali vsi. Mi in tujci. Mladi Švicar Ueli Steck, zdaj eden najboljših na svetu, je recimo o njem šele pred letom ali dvema izjavil: »Sploh nisem vedel, da obstaja neki nori Jugoslovan (na žalost je tu velik problem za svetovno prepoznavnost Frančka in Slovenije, ker smo takrat spadali pod SFRJ, zato je v tujih arhivih zapisan pač kot Jugoslovan, op. a.), ki je v mojem Eigerju že zdavnaj preplezal svojo smer in dosegel časovni rekord, ki sem ga presegel šele jaz po desetletjih. Pa od kod se je pojavil ta model …?« Podobno začudenje izvablja povsod. To je tudi eden njegovih problemov. Včasih ga v tujini na žalost dobesedno niti niso resno jemali. Eden takih primerov: prikoraka Frane na vodniški urad v Chamonixu. Naključno navzočim vodnikom preda na roke narisano skico prvenstvenega plezalnega vzpona. Nekaj črt, dve piki, ki sta pomenili ledeniška pobočja, in zelo nizke ocene ob skici (IV in 55 stopinj). Pa niti se ne bi obregnil ob to skico, če ne bi šlo za najtežji predel stene silovitih Grandes Jorasses. Danes je ta njegova težka smer že večkrat ponovljena, ocena je za dve stopnji višja. Ampak takrat mu zaradi preprostosti skice in ocene niti verjeli niso, da je smer res preplezal. Še posebno je težava glede Frančka med našimi mladimi alpinisti, ki so razvajeni – če te ni na internetu, potem ne obstajaš. Kajti na internetu o Frančku težko najdemo kaj veliko. Zato naj ne bo čudno, da najmlajša generacija novodobnih slovenskih alpinistov niti ne ve, kam naj ga vtakne. Med mite ali legende? Tako kot Ueli Steck šele zdaj odkrivajo, da jim je zmotil mladostne ambiciozne štrene. Presune jih, ko odkrivajo, da je bil nekoč neki norček, posebnež, ki je res, čisto zares, toliko preplezal. In za konec o tej naši alpinistični legendi še naloga, izposojena pri Urbanu Golobu. Leta 1983 je Franček Knez opravil 307 vzponov. Od tega je preplezal 135 prvenstvenih smeri in bil na dveh odpravah (kjer je skupaj prebil vsaj dva meseca). Izračunajte si, kolikokrat je moral biti potem Franček v gorah, če je na dan splezal samo eno smer, in na koliko dni je ob istem pogoju moral preplezati prvenstveno smer. Pri vstavljanju v enačbo pa ne spreglejte še tega, da je pri tem redno hodil v službo, plezal pa samo ob koncu tedna in v času rednega dopusta ter da ni imel avtomobila. Se vam enačba izide? Je razumljiva? Meni in še kupu veliko veliko boljših alpinistov od mene nikakor ne! In ne samo, da je njegov spisek preplezanega tak, da vsakemu normalno razumnemu in alpinistu obrne možgane na glavo. Franček je še vedno živ. Poskočen in čil. Kljub hudi in tragični poškodbi hrbtenice med plezanjem na domačem plezališču in kljub neštetim trenutkom visenja med življenjem in smrtjo na konicah prstov v najbolj groznih stenah. Zakaj? Menda se je znal zaustaviti. Potem ko ga je v steni Anapurne zajel plaz, je razumel. In to je tisto! To, da lahko vnukom govoriš in pokažeš, kaj si preplezal in kje, je tista pika na i, ki naredi dobrega alpinista za legendo, obsijano z vsem sijajem večnosti. Neverjeten spisek preplezanih in težkih smeri, visoka starost in čilost tudi v poznejšem obdobju življenja je tista zahteva, tisto pričakovanje, tisti prag, ko (alpinisti) nekomu rečemo Veliki. Legenda. O drugem podobnem, še živečem našem alpinistu in o tem, kje se vse to povezuje z našo zgodbo o Tomažu, pa naslednjič. Tekst: Dejan Ogrinec | |||
Zadnji dodani
Ljubiti samega sebe je začetek dosmrtne romance.