Tudi legende so samo ljudje (14)

Ko sta se nekoč pod himalajsko Anapurno Tomaž Humar in Tone Škarja usekala zaradi Tomaževe želje po ponovnem vzponu na osemtisočak, se je za naš tedanji alpinizem zgodilo nekaj nezaslišanega. Nekdo se je uprl velikemu vodji Tonetu Škarji. Neki skoraj neznani in mladi alpinist, ki si šele utira pota v ta svet, se je uprl sistemu, ki je bil takrat zelo močan, ki je edini omogočal pot v Himalajo. Ali vsaj tako smo takrat vsi verjeli. Tonetu Škarji takrat ni bila lahka, saj Tomaža sploh ni sovražil, kot je to trdil Tomaž pozneje, samo hotel mu je (in vsem) na odpravi zagotoviti varnost ter spraviti ljudi nazaj domov. Nobenemu vodji himalajske odprave tega »Tomaža« ne bi rad privoščil. Ampak tudi ta poteza Toneta Škarje je recimo pomagala Tomažu, da se je pognal v solo individualne alpinistične višave. In še precej podobnih konfrontacij je bilo, ki so bile za Tomaža vsakdanje. Pogon v akcijo. Njegova vsakdanjost. Kajti prav utečenih sistemov, ki omejujejo svobodno osebnost, Tomaž ni pretirano ljubil. Lahko bi rekli, da je bil nekakšen ledolomilec vsega, kar je bilo togo ali obremenjeno s preveč pravili. Bil je človek čustev, energij življenja, notranjega vodenja. Toda včasih je bil tudi preveč občutljiv. In včasih, ko je reagiral, je to lahko storil tudi boleče …
Je on iskal težave ali težave njega?
Že doma je podiral obstoječi pogled na svet vsej družini. Trpel je, ker je brat Marjan veljal za boljšega. Brat je bil pač priden. Običajen. Kakršen Tomaž, večni upornik, morda res ni znal biti. Ampak tudi drugo, nasprotno stran bi lahko Tomaž razumel. Nedvomno ni bilo ravno preprosto biti njemu starš ali vzgojitelj. In tudi komu drugemu kdaj ob njem ni bilo prav lahko. Vemo, da je preziral »toplo župco«, a vsi ne moremo biti vse. Nekdo mora tudi kaj delati in početi kaj skromnejšega.
Poln iskrivosti in odprtosti je Tomaž odseval okoli sebe čisto življenje. Vedno se je čutil njegov optimizem in vedno je razdajal ljubezen. Res, bil je drugačen. In zato ves čas v nekakšnem sporu z okolico. Ampak starejši himalajec Roman Robas, ki je bil vodja odprave na himalajski vrh Bobaye, mi je zanj lepo in odkrito rekel: »Edino z njim iz celotne odprave nikdar nisem imel težav. Vedno je bil korekten, izpolnjeval je svoje obljube in vedno je pomagal tudi drugim.« Tak je bil Tomaž, če si ga pustil, da je bil, kar je bil. Če pa si se vtaknil vanj ali se obrnil proti njemu, si pač spoznal še drugo plat medalje. Tomaž kot večni upornik je energijo upora rad uporabljal za svoj napredek. Nekoč izraziteje, pozneje pa mu tega več ni bilo treba. Pogosto ga niso razumeli, niti najbližji ne, s katerimi je bil v nenehnih notranjih napetostih, a so ga te kalile in mu še jasneje odsevale pot naprej. Ne ve se natančno, ali je on iskal težave ali so težave iskale njega. Ampak iz življenjskih težav ali iz povzročenih napetosti z drugimi je vedno stopal navzgor. Kot takrat, ko je po operaciji pete prvič resno prijel za ledno orodje in kar sam preplezal zmrznjeni slap Peričnik v dolini Vrat. Ne ravno najlažji slap in ne ravno vsakdanje alpinistično dejanje. Še posebno ne po dolgem okrevanju. Njegov globoki in iskreni vrisk na vrhu je še dolgo odmeval v dolini, mi je zatrdil legenda Mlačce Skumavc, ki ga je v tem početju opazoval in med drugim tudi skrbel zanj v času okrevanja. Ali kot mi je podobno zgodbo predal prijatelj: nekega nedeljskega zimskega dne je Tomaž mimogrede, med potjo iz mesta Trentino v Italiji, še utrujen od poti in vsega dogajanja prišel v Tamar, pohrustal (preplezal) vse štiri (zmrznjene) slapove kar sam, medtem ko se je prijateljeva ekipa šele trudila s prvim (in najlažjim) slapom tistega dne. Pravi Tomažev veni, vidi, vici …
Če ne bi bilo žene …
Ampak nekaj bi pa lahko tudi storil. V knjigi Tomaž Humar, ki jo je zelo dobro spisala (tudi pod njegovo taktirko), čeprav tega nikjer ne piše, Kanadčanka Bernadette McDonald, je omenil ženo Sergejo in njun odnos. Ampak nekaj je v tisti knjigi pozabil dodati, ne glede na to, kakšen odnos sta z nekdanjo ženo imela takrat, med nastajanju knjige. Še vedno se spomnim njegove izjave, čeprav je od tedaj že dolgo, dolgo let in je nisem prebral pozneje v nobeni knjigi. »Če ne bi bilo moje žene, ne bi morda nikdar vstopil v profesionalni svet alpinizma. Ona je bila tista, ki me je podprla, da sem se tega lotil zares. Ona mi je izbirala kravate k obleki, hodila z menoj na preštevilne sprejeme in številna javna dogajanja, skrbela za mojo zunanjo podobo, da sem se lahko še bolj posvetil plezanju.« Verjamem mu, da je pozneje prišlo do močnih navzkrižij in tudi kakšna boleča in pikra poteza ter da je pozabil na ta skupni začetek.
A prav ženske so bile vedno Tomaževa moč. Podobno, kot so ga nekoč nosile energije ustvarjene iz napetosti z okolico. Zato morda tudi ne preseneča, da je največjo podporo v medijih dobil prav pri ženskem delu bralstva. Ampak njih dolgo v resnici sploh ni dobro razumel. Ali njihove vloge v svojem življenju. Po drugi strani pa – zakaj bi bilo treba tukaj sploh kaj razumeti? One so ga ljubile, bile so njegove muze, nosile so ga in podpirale. On pa je to čutil in jim včasih tako, včasih pa drugače, bolj ali manj dobro vračal. In kot sem napisal nazadnje, šele zadnja ljubezen ga je osvobodila moških demonov, tistih, ki sicer pretirano podpirajo egoizem in polnijo moški ego. Šele prek tega je začel gledati nanje drugače, bolj sproščeno in se začel celiti tudi od znotraj. Svojo žensko dušo. Da je dojel, da se mu ni treba z vsemi in vsakim bojevati.

In za konec tega dela, ko mi skozi glavo teče tok misli o Tomažu, prihajam na močan in neodgovorjen, a po drugi strani v nebo vpijoč problem: če moški najde svoje poslanstvo ali kakor koli to že imenujemo in pritegne energijo denarja, družbene pozornosti in žensk ter se nato ne vede več v skladu s pričakovanji te družbe (biti na varni strani družbenega dogovora, kot je recimo ne varati partnerja, služiti denar v potu svojega obraza in vse podobne in dogovorjene klasifikacije, ki nas zaznamujejo), kaj je potem prav? Tomaž Humar je kršil veliko tabujev, pa so ga ljudje kljub temu postavili za Kralja (po Lacanu). Se tu kje skriva zanimiv odgovor? Kdor krši postavljena pravila, je »džek«, saj s tem uresničuje vse prikrite in potlačene želje družbe. Je bila energija, ki jo je Tomaž odseval, ki je bila nabrana iz večine »napačnih« virov po osnovnih paradigmah te družbe in s katero je potem v resnici vse okoli sebe tudi osvojil, potemtakem napačna energija? Zakaj pa je njegova karizma prodrla tako daleč, če ne ravno zato, ker je odseval tisto, česar sami ne znamo določiti znotraj sebe ali prepoznati na glas? Živeti nenehno na bojnem polju adrenalina, energije zaljubljenosti in stika samega s seboj, kot je to on znal perfektno, kaj je v tem slabega? Morda to, da je prav nasprotno učenju stare Cerkve, modernemu marketinškemu porabljanju in laganju samemu sebi ter podpiranju močnega kapitala? Se je v tem morda izgubil moderni moški? In je bilo to tisto, kar je Tomaža naredilo tako močnega, posebnega in karizmatičnega? Ne vem natančno, ampak drugič berite naprej …