| Nakam dolgčas je danes |
|
|
 |
| petek, 12. marec 2010 | |||
Še vedno sta bila zraven cinizem in zamera, ampak že bolj zaradi lepšega. Sledil je spet lepši del vsakega dobrega plezalnega vzpona. Nazdravljanje in sprostitev adrenalina. No ja, vse skupaj morda ni bilo tako hudo, kot je bilo slišati in videti, ampak h glasnosti in moškemu petelinjenju je malce pomagalo tudi tisto blond dolgonogo bitje, ki je prikorakalo ob Gregorju. In to pač takoj zahteva del moške pozornosti. Pozneje, ko je Tomaž presodil, da je še vedno tudi čas za osvojitev tega bitja, so se skoraj pozabile vse plezalne težave tistega dne in z njimi tudi prepir. Preselili smo se za drugo mizo z Gregorjem, s Tomažem in z dekletom. Drugi so se premikali med mizama. Duhovi se namreč še niso dovolj pomirili. Po zadostni količini tekočine so bile na vrsti nove junaške zgodbe, ki so počasi zares dobile (pre)velika krila in naučil sem se še nekaj novega. Nekaj dobrih, taktično premišljenih Tomaževih potez, ki je očitno vedel, kako se stvarem in ženskemu srcu streže. »Mene ni nihče nikdar imel rad.« Če ta ni prižgala lučke, pa: »Ma jaz te čutim, res te …«, »Si ziher, da v prejšnjem lajfu nisva bila skupaj?«, »Če si tako vroča, kot zgledaš, bo … huhhh!« Ampak tisti dan se tehtnica ni hotela prevesiti na njegovo stran. Kar je delalo zabavo še boljšo, saj pri Humčiju nikdar nisi natančno vedel, ali misli resno ali samo nagaja prijateljem, ko osvaja njihove polovice. Med vso to zabavo se je prikazal Aleš - Aljo in zasanjanih oči rekel Tomažu: »A veš, da je tam zadaj ena, ki mi nekam mežika, pa še všeč mi je.« S tem je povzročil še več huronske zabave. Bravo, Aljo! Takoj so padali nasveti in ideje. Tudi ta, da bi morda ekipa ostala kar v koči. Postelj je bilo dovolj, obetali so se tudi grelniki. »A, to pa ne,« ostro nazaj Tomaž. »Če ste me zvlekli ven, me pa peljite še nazaj!« Rečeno v smehu, mišljeno resno. Mislil sem, da je v koči za tisti dan življenja že konec in da se bomo usmerili proti posteljam. Kajti moja ekipa je, ko se je to dogajalo, že dolgo spala. Potem je sledil stavek, ki ga ne bom nikdar pozabil. »Pismo, Bulči, a ni tule nekam dolgočasno?« se je Tomaž ozrl okoli sebe na nekaj navzočih v koči. »Ja, česa ne poveš,« cinično nazaj. Še slepec bi videl. Bilo je dolgočasno že ves večer, razen okoli nas, kjer pa res ni bil dolgčas. Tomaž se je obrnil s pogledom v sobo, ki je bila malce ločena od jedilnice, in dodal: »Pa nekaj bi končno dal že tudi na zob.« Seveda je pri šanku oplel, ura je bila pozna in hrane ni bilo več, pa še tista obljuba, da bo Tomaž vnesel mir, se ni izpolnila. Zato je šefinja trmasto prekrižanih rok vztrajala, da bo danes pač kruha stradal. Tomaž pa je, kot da bi imel voh divjega psa, mirno stopil do sobe zadaj in z lepim nasmeškom vprašal: »Bejbe, nekaj hudega smo zlezli danes, pa smo lačni. A imate slučajno še kaj za pod zob?« Seveda nobena od žensk za omizjem ni čakala dlje kot pet sekund, pa so že na mizo priromale dobrote. »A tako enostavno to gre?« sem navrgel Humčiju, presenečen nad njegovo uspešnostjo, ki sem mu jo v resnici že zavidal. Ne znam tako. On pa mi je samo pomežiknil, češ, ne blebetaj in raje nabadaj, in ni minila minuta, ko sem se tudi sam basal. Saj veste za tisto pravilo alpinistov: za prijatelje gremo tudi v smrt, če je treba. Z malce slabe vesti, ker sem vedel, da niti približno nisem tako trpel kot Tomaž & ekipa. In ravno dobro smo začeli, ko je Tomaž odkorakal za šank. Ne vem, kako ali s čim je omehčal še prej jezno osebo za šankom, ki mu niti kruha ni privoščila, ampak skozi zvočnike v jedilnici je prodrla glasna in živahna glasba. To, da je jedilnica čez nekaj minut oživela in privlekla v svoja nedra še nekaj zaspanih iz sob, ni treba omenjati. Prav gneče sicer ni bilo, ampak prekleto dobro se spomnim, da je energija tistega večera tekla dobesedno v potokih. Tomaž je plesal z vsemi zapored in nenadoma je gospa za šankom skrbela za pravi ritem glasbe. Dobesedno vse je skakalo. Vse zamere, vse jezne besede so izpuhtele v vročični zrak. Od tistega stavka o dolgočasju v koči ni minilo 10 minut. In še enega stavka ne bom nikdar pozabil, sledil pa je kakšne pol ure za začetkom zabave: »Bulči, zame je tu že malce prevroče, daj ti poskrbi za tole …!« in je izginil. Ne bev, ne mev. In prav tako, kot je izginila kafra alias Tomaž, je še pravkar napolnjena soba spet počasi postala nekam prazna. V nekaj minutah se je dobro segreti in pregreti žur zaustavil. Glasba je sicer še bila in nekaj plesalcev tudi, ampak vse skupaj so bile samo še fraze. Počasi je tudi gospa za šankom, nekam nerodno ji je bilo sicer pri tem, uvidevno dejala: »Nič, pozno je že, dosti bo za danes.« Kot da je imela sploh kakšno besedo pri vsem skupaj. Ob dveh zjutraj je tako ostalo še nekaj zagretih ženskih pogledov v jedilnici, ampak tolažnikov ni bilo več. Eden od njih je to vedel in se je rajši umaknil. Drugi so mu pač sledili. Tudi takega se ga spomnim. Neverjetno, že kar vražje vudujevsko. Morda se tole bere in razume čudno, ampak resnično je bil tak: ko se je za kaj odločil, je kar naredil. Nobenega uvoda, nobenega prepričevanja. Kot iskra, ki prileti, in slama, vuššš, takoj zagori … Tekst: Dejan Ogrinec | |||
Zadnji dodani
Ljubiti človeka pomeni priznavati ga takšnega, kakršen je.