| Kaj je laž? |
|
|
 |
| petek, 12. marec 2010 | |||
Grenoble. Podelitev prestižne alpinistične nagrade Zlati cepin 2006. Prvi večer in takoj dve pikantni zgodbi. Zame šokantni, saj sta mi dobro načeli zaupanje v prijatelja (prijatelje). Za nameček sta obe zgodbi pozneje prišli še pred občinstvo v dvorani, pred podelitvijo nagrade, pred 1500 ljudi, ki so prišli na ta sicer zelo slavnostni dogodek. Nekaj dodatnih detajlov pa smo bili deležni med intervjujem s preostalimi medijskimi kolegi, ko se je šele odločalo o podelitvi nagrade. Za kaj je šlo? Zapisal bom samo javno izrečeno, kar sem še slišal ob tem, naj raje ostane za zgodovino! Ueli Steck je švicarski alpinist, ki mu alpinistično gledano tudi ni para. Izvedel je recimo plezalno trilogijo tako hitrih vzponov prek treh legendarnih sten – trije problemi Alp –, da še dolgo ne bo nihče kos temu podvigu; preplezal je osemtisočaka Gašerbrum in Makalu, prvenstveno prosto plezalno smer v steni Eigerja in v El-Capitanu, oboje v rangu desete stopnje in še in še. Prav on je tistega večera na odru, med podelitvijo in razlago o svojem vzponu prek teh himalajskih sten, o projektu Khumbu express, o smeri prek stene Ama Dablama, pred vsemi izjavil: »Če me ne bi Humar s svojim opisom stene Ama Dablama zavedel, bi tisto smer splezal hitreje in predvsem dosti lažje!« Kaj? Kaj poslušam? S Tomažem sta se srečala pod steno Cholatseja, ki jo je Ueli takrat že preplezal solo (Humar je pozneje z ekipo preplezal njegovo smer z drugačnim izstopom), in res je bil vesel, da lahko podatke o steni, ki jo je imel namen preplezati naslednjo, dobi iz prve roke. Po besedah Uelija Stecka, takrat pred občinstvom, je Tomaž s podano oceno pretiraval za eno, če ne kar za dve stopnji in tudi pri naklonu je pretiraval za okoli 10 stopinj. Uh!? Slovenske sumljive zgodbe. To je v alpinizmu huda obtožba. Morda nestrokovnim bralcem to ne pomeni veliko, ampak za alpinizem je to hudo. Načeloma vsi vemo, da so plezalne ocene relativne in da samo veliko ponavljavcev, ki smer preplezajo, oceno tudi zares potrdi. Zato se ne spotikamo ob »rahlo« napačnih ocenah. Nekdo je imel pač boljše, drugi slabše razmere in to je pri ledno-snežnih smereh običajno. Zato se javno res redko izjavi kaj takega. Če pa to poveš pred elitnim občinstvom, moraš pač imeti zares trdne dokaze. Menda naj bi detajli smeri po ocenah prvih plezalcev dosegali šesto stopnjo, po Uelijevih besedah pa, recimo, samo zgornjo četrto. Huh, tole res ni šala. Navsezadnje sta oba prva plezalca stala pred tem občinstvom nekaj let prej in za enak vzpon tudi od občinstva dobila Zlati cepin (in s tem denar). Jasno, da je v dvorani završalo … V alpinizmu je namreč etika za nekatere ozka kot noževo rezilo, za druge pač malce manj. Odvisno od osebnega pogleda. Resna težava nastopi, kadar se začne dvomiti o alpinističnih dejanjih, kajti potem senca očrni vse. Tudi druge. Etika je v alpinizmu stvar nacionalnega nivoja in duha. Takoj sem pomislil: »No, se že ponavlja stara zgodba. Lhotse. Nekoč dvom o vzponu, zdaj pa Tomaž in pretiravanje z oceno.« Že v dobi afere Lhotse sem se vsega tega prenaposlušal in ne potrebujem novih informacij o slovenskem alpinističnem potvarjanju. Nova packa. Steve House, takratni dobitnik Zlatega cepina zaradi helikopterskega reševanja iz zelo znane stene Nanga Parbata, je bil na podelitvi res vesel nagrade. Jasno, da so ga že pred podelitvijo vsi po vrsti intervjuvali. In med enim od teh številnih pogovorov je omenil Tomaža Humarja ter kako je spremljal njegovo reševanje. Imel je kar nekaj pikrih pripomb. Vsi navzoči, ne samo jaz, smo napeli ušesa. Vedeli smo sicer, da Steve ravno ne ljubi Tomaževega medijskega rompompoma in da je privrženec popolnoma drugačne etike in nastopa pred javnostjo. »Predvsem sploh ni bilo tako slabo vreme, ampak je ves čas bolj ali manj sijalo sonce,« je bil njegov prvi udarec (pod pasom?). »Drugič, če bi se v steni tako plazilo, kot je trdil Humar, bi tudi midva z Vinceom (soplezalec Vince Andersen) to vse videla ali vsaj slišala, ker sva bila pogosto pod steno in jo opazovala. In tretjič, če se je že zaplezal zaradi lastne nesposobnosti, potem naj bi se še vsaj rešil sam od sebe, ne pa da v to vključi še življenja nedolžnih ljudi. Vedel je, kam rine! Nihče ga ni silil tja!« Navzoči so se samo spogledali in kmalu začeli kimati drug drugemu. Sam sem utihnil. In za konec, čeprav bi sodilo bolj na začetek, ko sem urednika revije Les Montagnes med pogovorom na prvi večer spraševal o njegovem komentarju na Dhaulagiri in zakaj takrat Tomaž ni dobil Zlatega cepina, sva med njegovo razlago prišla do zanimivega navzkrižja. On je mislil, da je Tomaž svojo zgodbo končal na vrhu gore (urednik mednarodne revije!?), jaz (mi) pa vemo, da ne. Izplezal je desno iz stene in ga je nižje pač pobral helikopter. Navzoči kolega in naš alpinist (njegovo ime naj ostane skrito) se mi je samo nasmehnil: »Pa saj sem ti že pravil o Humarju …« Res je čudno, da je nekdo, ki je poslušal Tomaževo uradno podajanje opisa smeri, imel tako zgrešen spomin. Pa urednik je. Khm!? Da. Meni takrat, tam, ni bilo vseeno. Res ne. Tudi jaz pripadam plemenu z imenom Slovenci. In tudi meni se sodi, če se sodi enemu od nas. In če se komu godi krivica, se temu po navadi uprem. Ampak takrat, v Grenoblu, sem ostal tiho. Brez besed. Presunjen. (Drugič naprej.) Tekst: Dejan Ogrinec | |||
Zadnji dodani
Kadar je delo prisila, je življenje suženjstvo!