Tudi legende so samo ljudje (3)

»Humči!«, »Bulči!« in že si stresava roko ter padeva v objem. Dolgo se namreč nisva videla. »Kaj pa ti tukaj?« prileti z obeh strani. Takoj sem vedel, da ima Tomaž boljšo zgodbo. A še preden se je lahko začela, je bil že zaplet. Glavna natakarica koče namreč sploh ni hotela postreči novega omizja. Nisem dobro razumel, ali je bil zadnji vikend (pre)obešenjaški, a šele po zelo prijazni Tomaževi prošnji, da bo popazil na te otroke in poskrbel, da bo tokrat drugače, se je omehčala. Ko bi le vedela, kaj bo sledilo …
»Ma zjutraj so me tile otroci,« in pokaže na navzoča brata Marenčeta (mlajša) in Aleša, »zbudili po GSM še v trdi temi, češ da rabijo enega za zraven in da gremo nekaj lahkega splezat. Še preden sem odvrnil, če so zmešani, so bili že pri meni. Kaj naj potem? Na pumpi sem si vmes kupil pollitrsko plastenko vode in sendvič in oboje vtaknil v šolski ruzak. Sploh nisem imel nič drugega s seboj. Nobene opreme za bivakiranje, še anoraka ne. Nič. Tale softšel in majico,« pokaže nase, »je vse, kar sem imel.«
Seveda to pove ob obilo smeha in z žarom v očeh. A še vedno ne vem, kje so torej lomastili tistega dne. Seveda Tomaž ni hotel povedati kar tako, kaj so preplezali in zakaj so ob pozni uri tako lačno pogledovali proti šanku. »Zgodba je zgodba in mora biti celostna, da jo človek pravilno doume.« Samo prikimal sem v znak sprejemanja. Kaj pa naj bi?
Loška stena. Tisto impresivno obzidje iz snega in strmih trav nad vasjo Kal-Koritnica jih je pričakalo s svežim, sipkim snegom. Načeloma se v takih razmerah ne vstopi v tako resno steno.
»Rinemo, rinemo po sipkem snegu, nenavezani, ko se počasi postavi vse pokonci. Se tisti trije gledajo in gledajo, pa kar tiho ratajo. Kaj pa zdaj? Bulijo v tla in kaj naj – pač začnem plezat naprej, kot vodja naveze, čeprav so me peljali s sabo na izlet.« Beseda kvaziizlet je padla še precejkrat in zato bom preskočil večji del te epske zgodbe, da pridemo do bistva. »Ti povem, da je bilo res kar zajebano. Sem praskal z levo in praskal z desno nogo. Nič, da bi lahko stal. Vse gladko in zeleno spolzko. Kot p…a. Mi odnese nogi, ko se mi stroji (op. p.: cepini) na srečo nekam zataknejo. Še preden odletijo stran, sem že nekam dereze zataknil … še sam ne vem, kam,« in podobno. Če ne bi obenem opazoval tihih in zamišljenih lic navzočih za mizo (soplezalcev), ki so bolj ali manj strmeli navzdol, bi si mislil, da smo že pri pravljicah. A če sem do tistega dne še majčkeno dvomil o njegovih resničnih alpinističnih sposobnostih, sem tistikrat dokončno dojel: Tomaž je res nekaj posebnega. Nadčlovek?
Drugače si situacije nisem znal razložiti. Kimal sem in poslušal naprej, kako je kozličke soplezalce nahrulil nekje na polovici smeri, še daleč pod robom stene, ko je dojel, da je vse postalo zelo nevarno in nerodno. Če bi morali bivakirati, bi jim trda predla. »Jih vprašam, v kaj so me zvlekli, ko mi Anže reče, ma od nekih starčkov neko staro smer.« »Ti povem, mene kar zmrazi, ko zvem, da gre za brata Podgornik. Lasje so mi šli pokonci. Postrojil sem jih kar tam na polici in začel razlagati zgodovino slovenskega alpinizma. Madona, tale mladina …« Res nisem vedel, kaj me bolj zabava. Ali način pripovedovanja ali žar, s katerim je Tomaž tresel iz rokava občutke tistega dne. Res ekspresivno.
Naj spet skrajšam. Ko je Tomaž spoznal, da ne gre za izlet, je sam samcat rešil navezo iz težav. Ob mraku so končno stopili na rob stene, opravili prvo uspešno ponovitev stare plezalne smeri in tudi v dolino so samo stopali za Tomažem. Edini je poznal tisto pobočje in kje gre sestop. Bilo je v obdobju po poškodbi pete, ko je iz medijev izginil kot alpinist.
Da so ga doma dvignili z res minimalno opreme in odpeljali v neznano, je samo še dodatek. Zgodba iz prve roke, iz ust samega akterja, še sveža kot žemljice ob štirih zjutraj, in predvsem ob navzočnosti vseh krivih in soudeleženih, tako da je bil kakršen koli dvom odveč. Epska tura. Preostali so bili bolj ali manj tiho, Anže je hotel kakšen detajl omiliti ali spremeniti, pa ga je Tomaž hitro potolkel. Glavni poročevalec vzpona je bil pač samo on.
A po nekaj steklenicah piva kljub pozni uri v kočo vstopi še nekdo. Če je bil že prvi obisk rešitev več kot samo dolgočasnega večera, pa si še misliti nisem mogel, kaj bo sledilo. V kočo stopi namreč nekaj dolgolasega, svetlolasega in vitkega na dveh oškornjenih nogah. Ne najbolj vsakdanji prizor za zimski sobotni večer v koči na Gozdu. Za njo pa, kot bi si kdo izmislil napeto zgodbo, alpinist in prijatelj Grega Kresal.
Takoj sem vedel, da bo postalo napeto in zabavno obenem. Smer, ki so jo tistega dne preplezali, si je namreč želel pospraviti v žep Grega. In splezal bi jo s prav istimi navzočimi. To sem nekako dojel iz razburjene izmenjave brzostrelnih podatkov med enim in drugim omizjem. Grega od jeze ni hotel prisesti k »naši« mizi, čeprav je z vsemi fanti delil že marsikatero trdo alpinistično zgodbo. Da je bilo ob njem še dekle, pa atraktivno povrhu, takrat še ni bilo pomembno. Za plezalca je ni pomembnejše stvari, kot so stene, smeri, kdo jih je prvi in kako preplezal ter podobne neumnosti.
Med osuplostjo in zamero in že med tihimi grožnjami, ki so zasmrdele po pravem moškem obračunu, se je spet izkazal in pokazal svoje čare Tomaž. Del  očitkov, četudi ni bil nič kriv, je namreč letel tudi nanj. Saj veste, tisti znani: »Pa kako si mi ravno ti to naredil?«
Khm, najraje bi ta del izpustil, ampak ker gre za eno najboljših zgodb, ki sem jih doživel ob Tomažu, bo nadaljevanje še sledilo!