Tudi legende so samo ljudje (10)

»Na celotno zadevo bom pogledal nekoliko oddaljen od športnega rezultata. Za razumevanje projekta Nanga Parbat je treba sprejeti dejstvo, da smo že peto leto v novem tisočletju in da nam celoten spekter tehnologije omogoča široko in izvrstno komunikacijo z javnostjo. Živimo v obdobju egomarketinga: to pomeni predvsem, da si želi vsakdo svojih pet minut slave, pa na katerem koli področju že. Panoga, kot je alpinizem, je še toliko bolj usmerjena k temu. Alpinisti sami poročajo o dosežkih (že vsak AO ima svojo lastno spletno stran za informiranje) brez novinarjev, sami se trudijo prepričati sponzorje za sredstva, v zameno pa ponujajo medijsko prisotnost, reklamne fotografije, pisanje člankov, predavanja in marsikaj drugega. Enim uspeva bolj, drugim manj in le redki so tisti, ki se dobesedno požvižgajo na vse to in plezajo, kot se popularno reče, samo zase. Ni ga vrhunskega – če lahko uporabim to oznako – alpinista, ki ni prisoten v medijih, ki si ne najde svojega prostora komuniciranja z laično in strokovno javnostjo. Znani so naši alpinisti, ki so prodajali in še prodajajo svoje dosežke po spletu s svojo osebno predstavitvijo: Andrej Štremfelj, Davo Karničar, Marko Prezelj, Tomaž Humar …, žal pa je bilo plezanje Toma Česna, Janeza Jegliča, Slavca Svetičiča in drugih nekoliko pred dobo razcveta tovrstne tehnologije in medijev. In v vsem tem ni nič pretirano narobe. Vsi smo željni informacij, vsi smo lačni kruha in iger.
Tomaž Humar je alpinist podjetnik, ki se je odločil, da bo od tega živel, kako dobro živel, pa ve le sam. Slovenski alpinizem je panoga, ki daje kruh tistim redkim, ki imajo delovne knjižice po raznih ministrstvih in ki se znajdejo: nekaj naberejo na Planinski zvezi Slovenije, nekaj od sponzorjev, načeloma pa so vsi manj sposobni, da bi prepričali sponzorje o svojem trudu in da bi bili zato deležni večje finančne porcije. Zadnje čase mogoče nekaj uspeva mlajšim, ki so morda bolj tržno usmerjeni, a do preživetja z alpinizmom je dolga in težka pot tudi za mlade, čeprav polne energije. No, Tomaž pa tukaj kaže, da ima izjemne sposobnosti za poslovnost. Na koncu koncev velja – če si pač v tem štosu in hočeš preživeti –, da je rezultat na bančnem računu tisti, ki pokaže, ali si boš privoščil enosobno ali trosobno stanovanje ali hišo z razgledom na Julijce. Res, tukaj gre za denar, kot je omenil tudi Tomaž Jakofčič. Ali boš plezal in od tega živel ali boš plezal in zraven še počel čuda stvari, da boš sploh preživel, ali boš plezal in klošaril.
In Tomaž Humar prav tako vodi svoje podjetje, le da tukaj ni konkretno zaposlenih v sami proizvodni hali, ampak so honorarci, ki ga spremljajo pri projektih. Nič slabega ne vidim v tem, če so v projekt vključeni še drugi, ki pripomorejo k športnemu uspehu in so istočasno zanj poplačani. Na koncu koncev lahko rečemo, da je Tomaž dober v poslu in da mu očitno uspeva. Tu mu ne smemo nič zameriti, ker se gre zgolj posel tako kot vsi, ki imamo preživetveni nagon, le da Tomaž posredno in neposredno živi od svoje dejavnosti alpinizma, s katero se ukvarjamo bolj in manj zavzeto tudi drugi.
'Tomaž Humar proti Ubijalski gori. Komu pa gora kaj hoče? Stoji tam in je miroljubna. Neki nervozni Slovenec pa bo praskal po njej. Sem absolutno proti. Posebej pa še proti tej nenormalni reklami, ki jo delajo za nekoga, ki bo delal poskus javnega samomora. Meni se to zdi bolno, proglašajo pa za skoraj državni interes,' je v Sobotni prilogi 9. julija zapisal Marko Zorko. Torej še veliko pred dogajanjem pod goro in na sami gori.
Problem celotne medijske kampanje je v tem, da se z mediji ukvarjajo novinarji, ki o alpinizmu nimajo ravno veliko vedenja in znanja. Potem pa nastajajo razne zgodbe, ki imajo bolj malo s samo panogo. Ampak kaj jokati, takšno je danes življenje. Slednje je treba sprejeti in se pač postaviti v bran s strokovno podkovanim pisanjem. Tudi strokovni svetovni mediji 'forsirajo' zgolj lokalne face in le marsikateri je resnično objektiven medij – piše se to, kar se prodaja. Zelo enostavno načelo tržne ekonomije: delaj to, kar lahko prodaš.
In prav to se dogaja tudi Tomažu in njegovemu moštvu. Prodajajo informacije – kakršne koli že so –, in to zelo dobro. Prodajajo zgodbo, in to zelo uspešno in ljudje, torej splošna javnost, to sprejemajo kot dejstvo: Tomaž je pač v preprostih očeh narodni junak. Vsak junak je po svoje zahteven in vsak junak ima svoj lastni javni nastop. Zato mu težko očitamo medijski pomp, ko pa je kriv zgolj za zažigalno vrvico – potem pač gre dalje vse samo. Vsak pa si lahko o tem ustvari lastno mnenje in brez zadržkov pove, kaj si o tem misli. Tudi o tem, ali to sodi v alpinizem ali ne. Hvala bogu, da se je vse srečno končalo. To edino velja.«
Bolje ne bi mogel povedati niti jaz sam. Hvala Mateju za napisano!
Vse je zapisano v zvezdah
In tu je v resnici glavnina zapleta. Tomaž Humar je po mnenju večine naših alpinistov nekako (raz)prodal veliko zapuščino starega alpinizma. Trpeti, tvegati življenje, a ob tem ostati in biti tiho. Podobno kot je storil naš veliki Franček, ki je preplezal ogromno, dosegel izjemno veliko, pa nihče skoraj ne ve zanj. Celo še knjigo je napisal nekam poetsko, brez samohvale. Skromno glede svojih plezalskih dosežkov, lahko mirno zapišem – preskromno, saj mlajša generacija naših alpinistov sploh ne bo razumela, kaj vse je Franček doživel v svojem polnem življenju.
In preostali, pokojni ali še živi naši najboljši alpinisti so vedno sledili (ali še sledijo) tej ideji. Tu in v tem je bilo tisto neskladje med Tomažem Humarjem in drugimi. In pri tem se je težko opredeliti, kdo ima prav in kdo ne. Gre za spopad nasprotnih si etik. A ne pozabimo še na eno bistvo: etika alpinizma se je pisala v nekdanjih, drugačnih časih, kjer sta bila osebna čast in mišljenje drugotnega pomena in nekaj čisto drugega. Danes vlada druga etika. Etika marketinga in denarja.
In Tomaž Humar je imel v sebi posebno lastnost. Že v tretje bom zapisal ta znameniti, pa tako preprosti stavek iz ust Vikija Grošlja: »Ali si imel Tomaža rad ali pa ne. NI šlo drugače!« Tomaž je bil kot nekakšen magnet za lomljenje navad. Pogosto v zapletu z obstoječimi pravili. Še posebno rad se je udaril z ljudmi, ki so bili močni. Voditelji. In rad je podiral pravila in bredel na novo. Prek številnih tihih bitk je odrasel v boljšega človeka, odgovornega, saj do sebe od začetka kakor da ni znal biti, in prav spori z okolico so bili tudi ena od njegovih značilnosti že od malih nog. A če pogledamo še iz drugačnega zornega kota, marsikje je Tomaž Humar v resnici premikal in premaknil preostro začrtane meje, razbijal toge odnose ali navade, bil je kot nekakšno kladivo obstoječemu. Te bitke so ga notranje odpirale, saj če ne bi bilo nekaj močnih sporov v njegovem življenju in če ne bi imel še posebno velike podpore žensk, bi bila morda vsa zgodba drugačna. Koliko bi dosegel sicer? Kot je sam rekel: »Vse je zapisano v zvezdah.« S čim in kako ter spet več o samem Tomažu, pa naslednjič.