Tudi legende so samo ljudje (12)

Kako Viki vidi Tomaža. »Tomaž je 'prišel' v moje življenje jeseni leta 1994, ko smo začeli pripravljati odpravo na Anapurno. Med sestanki, pakiranjem opreme ter drugimi dejavnostmi, ki spremljajo odprave, je bilo med obilico dela komaj mogoče ustvariti kak bolj poglobljen stik z njim. Že na pristopnem maršu je s svojo živostjo, nalezljivo pozitivno energijo pa tudi za svoja leta nenavadno pronicljivostjo opozarjal nase. Ob večerih nas je zabaval s svojimi zgodbami in nezgodami kot monter in vzdrževalec varnostnih naprav ter alarmnih sistemov, pri katerih '… moraš tako hitro in pravilno misliti, da te kar glava peče'. Med pristopnim pohodom mu je bilo v poseben užitek pristopiti tudi k skupinam vase zagledanih trekerjev. Njih je vedno hrupno pozdravil s svojim tedaj že legendarnim vzklikom: 'Hello tourists, how are you!' in jih dobro zbodel. Med pogovori v bazi je bilo kar malo nevarno sedeti poleg njega, saj je svoj govor vselej podkrepil s silovito gestikulacijo rok. Od tistega njegovega mahanja jo je vedno skupila kakšna skodelica ali krožnik. Spomnim se tudi najinih zagrizenih dvobojev v balinanju s ploščatimi kamni, ker smo v času počitka v bazi to večkrat počeli. Bil sem nesporni vladar te igre od l. 1989, ko sem pod Šiša Pangmo v nekaj zelo tesnih dvobojih ugnal celo legendarnega Šraufa. Zelenemu smrkavcu pa sem moral priznati, da 'ga staknem nazadnje, ki bil mi je kos'.
Vrnil se je napačen človek
Zlati cepin l. 1996 je bil vsekakor njegova prelomnica. Težko presodim, ali pozitivna ali ne. Ob vsej potrditvi in spodbudi, da v alpinizmu deluje v pravo smer, je nagrada dodala tudi, kar taka priznanja prinesejo še nehote. Bleščeči dosežek je poleg občudovanja potegnil za seboj še prah zavisti in nasprotovanja. Tomaž ni prenašal krivice in je kljubovalno zagovarjal svoj prav.
Še danes pa mi ni razumljivo, zakaj Tomažu leta 1997 niso podelili priznanja za najboljšega slovenskega alpinista, potem ko sta z Janezom Jegličem zmogla neverjetno novo smer v zahodni steni Nuptseja. Janeza je z vrha orkanski sunek vetra odpihnil v večnost, Tomaž pa se je še dva dni reševal iz položaja, v katerem je bilo preživetje enako čudežu. Naziva najboljšega plezalca v Sloveniji za l. 1997 po mnenju mnogih niso podelili predvsem zato, da ga ne bi bilo treba podeliti Tomažu. Spoznanje je bilo grenko: 'Veš, Viki, za nekatere v naši alpinistični srenji se je z Nuptseja vrnil napačen človek.' (Op. pisca: požreti in prežvečiti takšno izjavo je morala biti za Tomaža zelo grenka izkušnja!)
Zaradi ozeblin naslednje leto ni mogel v Himalajo, zato pa je osupnil alpinistični svet s solo vzponom v ameriškem El Capitanu. V petnajstih dneh je ponovil slovito smer Reticent Wall in si z njo pridobil sloves enega najuniverzalnejših vrhunskih plezalcev na svetu. Razočaran nad (ne)pomočjo matične planinske zveze si je za svoje nove podvige skušal najti sponzorje. Pri tem je bil relativno uspešen, kar je dodatno prililo olje na ogenj nevoščljivosti. Ta ogenj se je razplamtel in najbolj pokazal pred zgodovinsko odpravo v južno steno Daulagirija. Takrat sem mu pomagal lobirati pri najodgovornejših na Planinski zvezi Slovenije. Kljub dani besedi o vsaj minimalni finančni podpori na koncu ni dobil od zveze niti ficka. Bil sem izjemno razočaran nad tem njihovim dejanjem, saj sem res verjel v Tomaža in v to, da je sposoben preplezati tisto steno.
Ko je odšel na tisto 'znamenito' pot, z njim pa 'horda privatnikov', kot so jih na zvezi poimenovali tisti, ki naj bi sofinancirali ta podvig, je bil v tistem številnem spremstvu morda res kdo odveč, a dejstvo je, da so nekaj dodatnih ljudi nujno potrebovali za spletni prenos. V tistih časih je bil ta nekaj popolnoma novega in vanj je Tomaž res močno verjel. Sledil je alpinistični dosežek, ki ga je Messner ocenil za mejnik v Himalaji ob koncu tisočletja, Tomaža pa je spletni prenos plezanja pripeljal med najbolj prepoznavne ljudi. In to je bilo najhujše. Tekmeci so mu bili pripravljeni oprostiti, da je dober. Pripravljeni so mu bili oprostiti tudi to, da je boljši od njih. Nikoli pa mu niso mogli oprostiti, da je bolj prepoznaven in popularen kot oni. To je bil neoprostljiv greh. Popularnost. Medijska prepoznavnost, prirojena karizmatičnost in odkrito priznanje, da uživa v takem načinu življenja, so ga ob nenehnih medijskih nastopih, trdem treningu, plezanju, življenju z družino in gradnji nove hiše, zapletli v vrtinec, ki mu tudi sam ni mogel več slediti. Do padca v hiši.
Tretje oko je padlo dol
Kljub resnim poškodbam in nevarnosti embolije je že dan po sprejemu v bolnišnici skušal 'prevzeti komando'. Najprej je 'učil' zdravnike, kakšne so njegove poškodbe, potem se je že prepiral z njimi, s polaganjem rok in svojo energijo pa zdravil druge bolnike. Dobro vem, da zdravnikom ni bilo lahko, ne vem pa, kako bi se vse končalo, če ne bi bil tako trmasto prepričan o svojem prav, saj je dejstvo, da so se stvari začele obračati na boljše šele po nekaj zapletenih posegih v Nemčiji. Mnogi so verjeli, da se bo po tej nesreči umiril, da bo modrejši. A prezrli so nekaj. Tomaž je svoje plezanje in življenje dojemal kot poslanstvo. Kot sveto stvar, kot pravico in dolžnost.
Bil je občutljiv, srčen in radodaren človek, ki so se ga še posebno dotaknile stiske drugih ljudi. Bil je človek, ki se je z vsem srcem in dušo razdajal tistim, ki jih je ljubil. A predanost svojemu poslanstvu, plezanju, je preglasila vse in vedel sem, da je zato pripravljen žrtvovati vse drugo. Zato je bilo s Tomažem lepo biti prijatelj, a včasih tudi težko. Bil je samosvoja, impulzivna osebnost. Včasih čez vse odprt, spet drugič odmaknjen in zaprt vase. Kar nekako razumljiva nihanja plezalnega genija, obdarjenega s tisto posebno pozitivno norostjo. Eno najlepših prispodob zanj je izrekel prav eden njegovih rešiteljev iz l. 2005, pilot Rašid: 'Tomaž je bil mojstrovina božjega dela.'
Bil je izjemno odprta osebnost in silovito se je odzival na vse, kar ga je pritegnilo. Tudi ko ni šlo le za alpinizem. Predvsem pa se je znal duhovito odzvati, kadar njegova prepričanja nekako niso ustrezala dejstvom. Med področji, ki so ga zelo prevzemala, je bila duhovnost, iskanje notranjega ravnovesja, predvsem pa njegovo prepričanje v zaznavanje sveta s 'tretjim očesom'. Sam pri plezanju takim stanjem nisem nikoli posvečal kakšne pozornosti. Nič kolikokrat sva, vedno nekoliko v šali, trmasto zagovarjala vsak svoja stališča. Zato sem ga po vrnitvi z Nanga Parbata takoj zbodel: 'No, kaj pa tvoje tretje oko? Očitno ti ni v pomoč, kot si pričakoval?' 'Kaj? A tretje oko? Ni pomagalo. Mogoče mi je dol padlo,' je bil odgovor.

Kljub vsem dosežkom, uspehom in priznanjem pa se je Tomaž v zadnjem času začel čedalje bolj zapirati vase. Ne le kot človek, tudi kot plezalec. Za njegove nove plezalne načrte smo komaj še izvedeli tudi njegovi bližnji gorniški prijatelji. Njegovi vzponi so potekali v skoraj popolni medijski tajnosti. V primerjavi s prejšnjimi medijsko razbobnanimi načrti res prava skrajnost. A te odločitve sem spoštoval. Žal mi je le, da ob tej zadnji odpravi sploh nisem vedel, da je v Himalaji, in tudi za njegov klic na pomoč sem izvedel šele dan po tem, ko ga je poslal.
Zame je boleče to, da vsi, ki se vtikajo v Tomaža in negirajo njegovo kvaliteto alpinista in Himalajca zaradi njegove medijske slave, medije podobno izkoriščajo ali kaj podobnega. Že osebna spletna stran in objavljanje na njej je navsezadnje del tega. Ali kot nekaj alpinistov pri nas, ki so zaposleni na račun države. Kje je tu razlika? Če bi bili tiho, če bi res plezali samo zase, potem …? Recimo, ameriški alpinist F. M. Twight, ki je bil tak elitni alpinist, tudi sam izkorišča znane hollywoodske igralce, ki prihajajo v njegov telovadni studio, pa ga ni tega prav nič sram. Zakaj potem v alpinizmu tega človek ne sme početi? Ko sem nekoč iskal sponzorje, sem jim moral tudi po 20 minut razlagati, kaj Himalaja je in kaj se sploh gremo. Pogosto so me že prej zavrnili. Danes, v obdobju po Tomažu, teh problemov ne bi imel. Vsi vedo, kaj je to. To bi bilo treba izkoristiti, ne pa udrihati po njem. Zame je Tomaž bil in bo ostal eden največjih svetovnih alpinistov vseh časov, ki je s svojimi vzponi in karizmo tako zaznamoval svetovni himalajizem, kot morda le še Hermann Buhl in Reinhold Messner. In pogrešam ga. Zelo.«
Celoten članek Vikija Grošlja je objavljen v Planinskem vestniku 12/2009.