Tudi legende so samo ljudje (9)

Marko Prezelj je, recimo, prejel že dva zlata cepina. Nagrado je v drugo gladko zavrnil in s tem povzročil nemalo debat po svetu. Kako je mogoče, da alpinist iz majhne, zakotne Slovenije zavrne nekakšno zlato medaljo alpinizma, so interpretirali nekateri, drugi pa so dejali, da je to edino pravo etično dejanje za čisti alpinizem. In morda je ravno s tem nepričakovanim dejanjem Marko Prezelj prestopil mejo, ki ga je še ločila od najboljših alpinistov na svetu, in vstopil med posebneže. Od tam se potem lahko preide le med žive legende, pa čeprav se tole bere, kot da bi imeli mi, alpinisti, neko svojo, prav posebno religijo ocenjevanja človeka in njegovih dosežkov.
Alpinizem kot Vatikan
Alpinizem, to vemo, ni šport. Ni sekund, ni metrov, ni golov ali točk. Obstajajo ocene, ampak so samo res površno znamenje težav. Zato je alpinizem zgrajen nekako kot Vatikan. V njem so svetniki, za katere se sploh ne ve natančno, kakšne čudeže so zmogli. Kardinali, ki so kreirali pot svetovnega alpinizma. Škofje, ki so ga udejanjali in ostali. Samo papeža še ni bilo. Do tega mesta se ni povzpel še nihče. Morda se tam po tihem vidi ali ga postavljajo tja drugi Reinhold Messner, himalajec in izumitelj besede ekstremist, ampak malo dvomim o tem. Papež alpinizma naj ne bi bil rad nihče, ki si v srcu reče – alpinist. In če zdaj sestavimo dve in dve, hitro razumemo, zakaj kljub slavi pokojnega Tomaž Humarja vse to še zdaleč ni dovolj, da bi ga poimenovali največji alpinist vseh časov, kar nekateri po nepotrebnem delajo. Ker tega ni dosegel niti za časa življenja, kaj šele posthumno.
Tomaž Humar se je širši slovenski množici alpinistov, ki stopajo po poti in čuvajo izročilo etike iz starih časov, preveč zameril. Alpiniste je sprva zabolelo pretiravanje z oceno vzpona prek južne stene Daulagirija, potem da medijsko ni bil dovolj pohvaljen pokojni Šrauf (in njegova alpinistična ekipa), ki je tam prek šla že davnega l. 1984. Zaradi previsoke ocene Tomaž Humar menda ni dobil zlatega cepina za leto 1999, ker so vsi menili, da ga ni človeka, ki bi zmogel s 30 kg v nahrbtniku preplezati čisto sedmico v Himalaji (še v domačih stenah bi bilo to nekam nemogoče). In podobno.
A javnost na to isto zadevo gleda drugače. Kaj če je za Tomaža to pač res bila sedma stopnja? Tam, v tistih razmerah, kjer ne šteje samo tehnična ocena, ampak vse psihološko breme preživetja, je res težko podati realno oceno. Se je pač rahlo zmotil navzgor. In naslednje: tudi javnost zahteva, da se dejanje potrdi kot misija nemogočega. Nekaj, kar presega vse. Torej se ocena VII bere samo kot logični podaljšek. Alpinisti so pozabili na medije in njihov vpliv. Tudi Tomaž Humar nanje ni imel celotnega vpliva.
Mamke za štedilnikom
Mi radi prodajamo zgodbe. Lepe zgodbe, čim jasnejše, čistejše, preprostejše. Nekaj je dobro, drugo je slabo. Nekaj je lahko, drugo pa težko. In vse mora biti berljivo in razumljivo. In kdo zna bolje od tega, kot t. i. ženski časopisi? In ravno to, da se je po besedah preostalih alpinistov Tomaž (raz)prodajal ženskim bralkam, po njihovih lastnih besedah »mamkam za štedilnikom«, je vrglo senco na vse njegove vzpone. To pa ni ravno pošteno do njega!
Tudi v Italiji so skoraj vse gospodinje izvedele, kdo je Walter Bonatti, Reinhold Messner in kdo Simone Moro, pa v Franciji, kdo je Rebufatt in Terray in še kdo. Zgodba o Herzogovi Anapurni je šla med francoske državljane kot obvezno čtivo. Ali brata Schmid, ki sta za plezanje v severni steni Matterhorna prejela olimpijsko medaljo l. 1932, Heinrich Harrer iz rok Adolfa Hitlerja poseben red zaslug za narod za Eiger (kar so mu pozneje nekateri tudi očitali). V Koreji je ravno zdaj himalajka Eun Sun med ženskami pravi idol in v Španiji skoraj vsakdo pozna himalajko Edurne Pasaban, pa zato niso nič slabši ali manjši alpinisti. Medijska slava nima zveze s plezanjem in z alpinizmom. Res pa je, da s slavo nastane drug problem. Odnos javnosti in realno mesto v alpinizmu. To pa javnost v resnici težko presoja. Tukaj se je zataknilo med Tomaž Humarjem in stroko.
Internet, popolnoma svoboden medij brez urednikov in kontrole, kjer lahko piše vsakdo vse, kar mu srce poželi, nihče pa ne ve, kaj je res, je bil tudi eden močnih orodij uspeha Tomaž Humarja. A uporabljajo ga tudi drugi. Tomaž Jakofčič je na spletni strani Gore & Ljudje – ki naj bi odsevala nekakšno »uradno« podobo našega alpinizma – napisal članek, ki je v resnici podajal splošno alpinistično mnenje na temo Tomaž Humar. Zato in ker se na to pisanje s protiargumenti ni oglasil nihče, tudi sam Tomaž Humar ne, večina je samo napisala Bravo, Jaka, ga po delih podajam, za boljše razumevanje grenkobe naših alpinistov tudi vam, bralcem Jane.
»… Začelo se je bliskovito. V hipu so bili vsi mediji polni Tomaža Humarja. Predstavitve njegovega projekta, njegovih filozofij in podobnih, za laike zanimivih tem. 'V redu, naj naklada,' je bilo splošno alpinistično mnenje takrat. Prvič se je zatreslo ob omembi, da se bo lotil nepreplezanega (!) osrednjega dela stene. Tu bi poudaril, da je osrednji del Rupalske stene (ne)preplezan natanko toliko, kot je (ne)preplezan Humarjev največji podvig, južna stena Daulagirija. Lani sta v Rupalsko steno avgusta vstopila Američana Steve House in Bruce Miller. V nekaj dneh sta preplezala smer do snežne kotline na višini približno 7600 metrov (na sliki). Z leve pripelje tja Messnerjeva smer iz leta 1970. Zaradi zdravstvenih težav sta Američana tam obrnila in sestopila v Messnerja ter po njem v dolino. Humar je v Daulagiriju priplezal na višini cca 7800 metrov na SV greben, kjer poteka klasična smer in sestopil v dolino. Zakaj torej dvojna merila? ...«
»… Ali je takšno igranje na čustva javnosti potrebno? V tujini je veliko profesionalnih alpinistov, ki živijo izključno od podpore sponzorjev. Večina se jih redno javlja iz vsake večje odprave, a vsi ostajajo na bolj ali manj strokovnem nivoju poročanju, posnamejo atraktivne posnetke, naredijo film, ki se potem prodaja po svetu. Svojo popularnost in odmevnost gradijo na javnosti, ki se na plezanje in alpinizem kolikor toliko spozna ali se z njim ukvarja …«
»… Sčasoma je postalo poročanje, upam si trditi, za večino alpinistov patetično in praktično nevzdržno. Očitno zadani si stalni dotok informacij iz Pakistana je zahteval poročanje o stvareh, ki nimajo z alpinizmom kot športom niti blage zveze in so nanj metale prej slabo kot dobro luč. Na naših straneh že omenjani 'princ čistosti' ipd. je poskrbel za prenekatero urico pristnega smeha v plezalskih vrstah. Vprašanji, ki se pri tem zastavljata, sta, zakaj in ali je to potrebno. Odgovor na prvo je jasen: denar. Drugi odgovor je že daljši in je zanj treba pogledati okoli sebe in še malo po svetu. Še pred desetletjem so bile alpinistične odprave romantično dejanje. Alpinisti so odšli v človeku neprijazen svet za dva meseca in edina vez z domom so bila pisma, ki so potovala nekaj tednov. Ko so alpinisti prišli domov, so napisali nekaj člankov in kako knjigo, ki so jo potem ljudje brali ob dolgih zimskih večerih, mladi alpinisti pa so sanjarili in se postavljali v vlogo junakov. Ali je bila Tomažu res prva skrb v snežni luknji na višini prek 6000 metrov pediatrična klinika in mir na svetu?...«

Članek je v celoti objavljen na spletni strani (http://www.gore-ljudje.net/novosti/4062/). Naslednjič pa naprej …