petek, 09. april 2010 Nekdo se je potožil, da ni lepo, ker po človekovi smrti pišem o njem. Češ, da se ne more braniti. Ne vem, zakaj naj bi se bilo mojemu mrtvemu prijatelju treba braniti, saj ga nihče v ničemer ni oblatil, prikrojil dejstev ali lagal, večino »temnega« sem celo raje pustil ob strani. | ponedeljek, 29. marec 2010 Ko sem se odločil, da pokojnega Tomaža razgrnem na več strani neba, sem si obljubil, da odprem pogled nanj z več vidikov, saj nam drugi »strokovnjaki« (alpinisti) očitajo pretirano dodajanje (pre)napihnjeni medijski slavi Tomaža Humarja. Zato sem se odmaknil od osebnih pogledov in dialogov z njim. Če hočemo zgraditi nekaj novega, moramo odstraniti staro. | četrtek, 25. marec 2010 Če bi nas Stvarnik postavil pred dejstvo, da se nam je življenje na zemlji izteklo, in bi nam ponudil samo še zadnji klic po telefonu, komu bi ga namenili? Ste se kdaj vprašali, res globoko vprašali, komu bi namenili svoje zadnje slovo, zadnje sporočilo življenja, zadnji dih, ki vam ostaja na voljo? Bi vas pričakal na drugi strani otroški glas? Glas prijateljev? Staršev? Žene? | petek, 12. marec 2010 Na maši zadušnici v Kamniku, ki je bila posvečena Tomaževemu spominu, sem slišal tolažilno misel, da je Tomaž zdaj pri Bogu. Skušal sem se vživeti v to srečanje. Če bog res obstaja, mu gotovo ni lahko. Najprej mu je Tomaž tako stisnil roko, da mu jo je skoraj odtrgal, ves čas bo hotel debatirati z njim in mu prepričljivo pojasnjevati svoja stališča, od katerih niti po naključju ne namerava odstopiti. | petek, 12. marec 2010 Vsakdo, ki je prebral Tomaževo knjigo Ni nemogočih poti ali Tomaž Humar (Bernadette McDonald), se bo verjetno spomnil na izraz – Burek; Midva sva Bureka. |
|
|
