Oklestite vse odvečno! Manj je več.

Ko sem se odločila za prostovoljno preprostost, sploh nisem pomislila, da bo to garanje. Sliši se kot kak newageovski štos in novo gibanje, v resnici pa gre za to, da poskušaš živeti v znamenju rekel preprosto je boljše in manj je več. Treba je torej počasi zapuščati vrtoglave tirnice vsakdanjega življenja, ugrizniti v poenostavljanje življenjskega sloga in se otresti predmetov, obveznosti, ljudi in dolžnosti, ki niso nujni ter ne prinašajo zadovoljstva.

Hitro ugotoviš, da si predolgo verjel v »več pomeni boljše«, da te je dušil ogromen kup nepotrebnih predmetov, da si zapravil ogromno časa in da je odločitev za preprostejšo izbiro osvobajajoča.

Priznajmo, smo žrtve prepričanja, da več ko imaš, več veljaš, priznajmo, da nas požira ponoreli življenjski slog, da kar naprej hočemo več in preveč, kar naprej goltamo z veliko žlico in smo prepogosto žrtve nakupovalne mrzlice. Dejstvo je, da je vsega preveč. Kljub temu drsimo vse globlje v gospodarsko krizo. Prepričujejo nas, da je ne bomo premagali, če ne bomo več in več trošili in kupovali, če ne bomo hranili lastne požrešnosti in zadovoljevali obilice želja. Peklenski krog torej, v katerem nočem več sodelovati, sem se odločila. A to je bil samo prvi korak.
Mislila sem, da bom dva konca tedna posvetila pospravljanju kleti, metanju nepotrebnih stvari stran, urejanju predalov in omar, da bom namesto treh kreditnih kartic imela samo eno, da bom kupovala samo tisto, kar mi ugaja in je kakovostno ter kar bom potrebovala, in to bo vse.
Tako zlahka pa ne gre, nevarnost preži na vsakem koraku in kot odvisniki od mamil se lahko dokaj hitro vrnemo v stare tirnice. Enako izkušnjo je imela Dominique Loreau, pisateljica, ki se je odločila živeti na Japonskem, da bi v okrilju kulture, ki glede materialnega in duhovnega temelji na preprostosti, v svojem življenju oklestila vse odvečno ter se posvečala bistvu in trenutku. »Pa vendarle se do preprostega življenja nisem dokopala tako preprosto! Bolj je bil to končni dosežek počasne preobrazbe, vsebinsko vedno bolj polno hotenje, da bi živela z manj, ampak bolj 'pretočno', bolj svobodno in lahkotno. Tudi z več
prefinjenosti. Čim več odvečnih stvari sem se razbremenila, manj se mi je zdelo tisto, kar je ostalo, neizogibno potrebno, sem ugotovila. Navsezadnje za življenje potrebujemo prav malo,« je zapisala Dominique Loreau v knjigi Umetnost preprostosti.

Začnite v predalih in v duši

 »Nimam časa,« je zagotovo najpogosteje izgovorjen stavek v vsakdanjem življenju sodobnega človeka, ki nam vsem kroji življenje. Kako je prišlo do tega, da so naši dnevi tako polni vseh mogočih obveznosti, da smo v stalni bitki s časom in, kar je še huje, da nam še zdaleč ne ugaja to tako zapleteno življenje? Kaj in kdo nam krade čas, sem se spraševala tudi sama, ko sem se začela izgubljati v seznamih, številkah, stikih, telefoniranju in načrtovanju, ko sem ugotovila, da postaja geslo (tudi mojega) življenja »čim več in čim bolj« in ko je ta način življenja prišel navzkriž z mojim značajem ter mojo zrelostjo. Dojela sem namreč tudi, da se bom lepše, lažje starala, če se bom odločila za življenje, naklonjeno le tistemu, kar zares potrebujem, kar pa seveda ne izključuje udobja.
In sem se, kot so to storili že mnogi pred mano, podala v boj s to večglavo sodobno zverino.

Več v Jani št. 28 , 12.7.2011