Išči                     Prijava/Registracija
  
Brez nog in rok, a srečen! Natisni
 
 		Pošlji prijatelju
torek, 08. marec 2011

Teaser
Nick Vujicic pravi, da si kot otrok nikoli ne bi mislil, da bo dosegel to, kar je v življenju.
Težko je najti besede, s katerimi bi opisali človeka, ki je kljub invalidnosti – rodil se je brez okončin – v svojih osemindvajsetih letih napravil, kar večina v vsem življenju ne zmore. Ne samo da se je z ogromno truda, vztrajnosti, poguma in ljubeče spodbude najbližjih naučil neodvisnosti ter lahko počne stvari, ki so za nas, z rokami in nogami, povsem samoumevne – svoje pomanjkljivosti je spremenil v prednosti. Spoznal je, da je imel Bog zanj poseben načrt, da se je takšen rodil z namenom: zato da bi s svojo izkušnjo spodbudil milijone ljudi po vsem svetu, jim vlil upanje, da je mogoče uresničiti svoje sanje, dopovedal, da je ta trenutek, zdaj, neprecenljiv, da je življenje lepo in vredno, ne glede na okoliščine. Njegovo življenje je postalo luč za številne, ki tavajo v temi. »Jaz sem srečen prav tak, kakršen sem,« pravi.

Ste si kot otrok ali najstnik predstavljali, da boste nekoč navdihovali milijone ljudi po svetu?
Kot otrok si nisem predstavljal niti, da bom preživel v tem svetu, kaj šele da bom navdihoval ljudi. To je bila zadnja stvar, na katero bi pomislil v tistem času. Šele pri devetnajstih sem si želel postati govorec, motivator. Pa še takrat si nikoli nisem mislil, da bom pri osemindvajsetih tam, kjer sem zdaj. 
Kako bi opisali svoje zdajšnje življenje?
Zelo sem hvaležen, da lahko opogumljam ljudi in jih navdihujem, da so tisto, kar so lahko, in da ne obupajo. To, da lahko širim to sporočilo, je nekaj posebnega. Imamo podjetje za motivacijske govore, izdajamo videe in knjige, predsedujem tudi mednarodni neprofitni organizaciji Life without limbs (Življenje brez okončin, op. a.). Preizkusil sem se tudi v kratkem filmu o življenju človeka brez rok in nog, ki najde upanje. V njem tudi igram. To je še en projekt, ki smo ga napravili, da bi navdihnil ljudi.

 



Igranje je torej še en izziv v vašem življenju.
Da, res je. (smeh)
Verjetno je bilo za vaše starše zelo težko takoj po vašem rojstvu. Kako so se spopadli z vašim stanjem po prvem šoku?
Mama je potrebovala štiri mesece, preden je našla mir v sebi, oče pa je verjel, da sem poseben. Vedela sta, da nista sama, in zaupala Bogu, da se ni zmotil. Zame sta se potrudila najbolje, kot sta se lahko. Seveda sta se tudi onadva v začetku velikokrat spraševala, kaj sta storila narobe. Kot otrok sem velikokrat prišel iz šole objokan domov, a sta me vedno spodbujala.
Kdaj ste se prvič zavedeli, da ste drugačni od drugih otrok?
Ko sem imel pet ali šest let in sem šel v šolo. Številni otroci so me dražili. Pri osmih letih sem bil zelo osamljen, nisem si mislil, da bom kdaj lahko imel lepo življenje. Mislil sem si, da ne bom nikoli mogel dobiti službe in vseh drugih stvari, ki si jih ljudje želijo. Počasi sem obupoval. Pri desetih sem se odločil utopiti v kadi. Predstavljal sem si, da tako ne bom vse življenje v breme staršem.


 

Več v Jani št. 10, 8.3.2011

Ta neverjetni motivator bo svojo zgodbo o tem, kako se je nekoč spopadal s črnim scenarijem za svojo prihodnost in kako je našel svobodo za življenje, kjer ni meja, povedal tudi Slovencem. K nam bo prišel na povabilo društva Zaživi življenje in od 6. do 9. aprila obiskal pet mest – Ptuj, Koper, Maribor, Kočevje ter Ljubljano. Mesec dni pred tem dogodkom smo ga poklicali v Ameriko, kamor se je pred tremi leti preselil iz rojstne Avstralije.



Tekst: Katja Božič, foto: Osebni arhiv Nicka Vujicica


 

Fotogalerija vsebine

Svojo zgodbo gogovri milijonom po svetu.
Svojo zgodbo gogovri milijonom po svetu.
Za njega ni bilo meja.
Za njega ni bilo meja.
Bil je takole prikupen otročiček.
Bil je takole prikupen otročiček.
Tudi deskati se je naučil.
Tudi deskati se je naučil.
Povprečna ocena: / 68
SlaboOdlično