Tudi če bi za hip pozabila, da je življenje bolj čarobno kot pravljica, bi me ta zgodba na resnico spet spomnila.
Bila je drobcena kepica, ko sem jo prvič stisnila k sebi. Postala je oaza lepega in igrivega. Dobila sem jo iz napačnih razlogov: mami je vedela, da je moj oče odločno proti psom, in če ga bi imela (kar sem si od nekdaj želela), bi to pomenilo, da ob koncih tedna ne bi mogla odhajati k njemu. Zato sem jo dobila.
Rozi je bila samo moja. Hitro se je izkazalo, da je doma niso sprejeli. Sčasoma je bila tako nezaželena, da je bila lahko izključno v moji sobi. Postalo je grdo. Z neznansko bolečino v srcu sem spoznala, da jo moram oddati. Preveč sem jo imela rada, da bi dopustila, da je v neprijaznem okolju.
Ponjo je prišla družina z dvema majhnima otrokoma. Videti so bili odlična izbira. Prepričali so me, da bodo nadvse skrbni. Ko so se poslovili, je capljala z njimi, novemu naproti. Spraševala sem se, ali je vdana v usodo ali vesela, ker čuti, da gre na bolje.
Nisem je mogla obiskati. Preveč mi je bilo hudo. Še poklicala jih nisem. Mami sem dala njihov kontakt in ona je komunicirala z njimi. Potem mi je umrl bratec. In leta so minevala. A spomin nanjo ni nikdar zbledel; njena fotografija je bila vedno na pisalni mizi.
Sedem let pozneje, pri dobrih dvajsetih, sem se preselila v najemniško stanovanje. V svoj prvi domek. Takoj sem se odločila, da jo poiščem. Da izvem, kako je. Šele takrat sem si to lahko privoščila.
Mami sem prosila za številko njenih skrbnikov, a je rekla, da jo je izgubila. Vse stanovanje sva preiskali. Vsak kot preobrnili, da bi našli blok, v katerem je bila zapisana. Nisem vedela niti tega, kako se pišejo; le to, da živijo oziroma so živeli v vasi v širši okolici Ljubljane.
Šla sem na kinološko zvezo, da bi prišla do podatkov – a sem bila še vedno jaz registrirana kot lastnica. Nato sem poklicala na čisto vsako veterinarsko postajo v Sloveniji, povedala, da iščem devet let staro, zlato-belo shitzujko, ki sliši na ime Rozi. »Sprijazni se, da je ne boš našla,« mi je po nekaj mesecih svetoval mož, ko sem izčrpala še vse druge možnosti. Decembra je bilo. Po pravljičnosti je dišalo. Morda sem zato še bolj suvereno izrekla naslednje besede: »Vem, da je videti, da je konec. Morda je psička celo že pokojna. A z vsem srcem zaupam, da jo bom še videla. In se hkrati predajam. Ničesar več ne morem narediti. Opuščam delovanje; zdaj je čas za čakanje.«
Bilo je aprila. Velikonočna nedelja. Bila sva pri njegovih starših v Litiji in pozno popoldne sem imela preblisk: čeprav se je že počasi začenjalo temniti, sem prosila moža, naj me odpelje iz naselja, proti travnikom – ker bi šla nabirat regrat. Prav začudilo me je, da se je strinjal. Usedla sva se v avto in zapeljala iz ulice. V tistem sem pri sosednjem bloku zagledala fantka, ko je sprehajal zlato-belega kužka. »Ustavi!« sem napol zakričala, in še preden je to storil, stekla iz avta. Samo pobožati sem si želela predstavnika enake pasme, kakršne je bila moja izgubljena kepica. »Kako mehka ušeska ima!« sem komentirala. »Koliko je pa stara?« »Ne vem točno,« je bil plašen. »Kako ji je pa ime?« sem iz vljudnosti vprašala. »Rozi.« Pogledala sem jo in solze so mi napolnile oči; a sploh nisem verjela, kaj se dogaja. Pa bila je tako drugačna, bolj suha, z drugim tipom in dolžino dlake kot moja puhasta Rozi. »A ste vi to vašo Rozi dobili kot mladičko ali ko je bila že odrasla?« sem previdno poizvedovala. »Velika je že bila. V Ljubljano smo jo šli iskat. Neka deklica je ni več mogla imeti.«
»Ta deklica sem jaz in to je Rozi,« sem zahlipala.
Našli sva se.
Njeni skrbniki so se preselili s kmetije en blok stran od domovanja moževih staršev. Rozi je naslednje leto hudo zbolela. Želeli so jo uspavati, a sem jih prosila, ali lahko poskrbim/va zanjo. Potrebovala je štiriindvajseturno nego. Odpovedovali so ji srce, ledvice, ni imela več encimov pankreasa. Hirala je. A takoj ko je prišla k nama, se je začela dogajati čarobnost. Nekaj operacij, bio zvarki, alge ter ogromno ljubezni – in psička je postala medicinski fenomen. Popolnoma odpisana je čisto okrevala. Še pet let nas je vse razveseljevala. In enako čudežno, kot je prišla, je potem odšla. Zaradi nje niti za hip ne verjamem v konce. Te imajo le pravljice.
Piše: Savina A. Ritter Jana št. 17, 26.4.2011
www.jogaobraza.si
|
