Tukaj smo zato, da drug drugemu pomagamo spoznati se. Začutiti se. Začutiti vse. Tukaj smo, ker smo ljubezen. Na začetku je bila le ljubezen. In na koncu ostane le ljubezen. Vmes pa je včasih malce težko, ker pozabljamo, da konec in začetek nista različni smeri.
Namen odnosov je, da so polni in preprosti. Da imamo v njih odprte oči in si upamo videti tudi to, kdaj je čas, da se od koga poslovimo.
Prava ljubezen ne drži, ampak omogoča svobodo in dovoli. Si dovoli. Zna v svoje okrilje skriti, pa izpustiti.
Vedno sem ganjeno občudovala svoje duhovne učitelje: s kakšno srčnostjo, milino in neizprosnostjo so se poslovili od učencev, ko so zaznali, da so si izmenjali, kar je bil namen, izmenjati si.
Tolikokrat se spomnim na enega velikega mojstra, vedno kot skala mogočnega, kako je ob slovesu postal podoben opustošenju po potresu: tudi on je čutil izgubo, tople solze so mu drsele po odločnih licih; skrbelo ga je, kako bo njegovo »dete« preživelo – a je vedel, da ne bo zraslo, če ne bo odšlo v samostojnost.
Bila sem ob njem, ko je slovo podaril kot darilo. In ko ga je, ob drugi priložnosti, kot takega sprejel.
Moje prvo slovo, z velikim S-jem, je bilo z dr. Waynom Dyerjem. Za vedno me je zaznamovalo. Povezovalo naju je nekaj najmočnejšega, kar je mogoče občutiti; in takšen bi bil lahko tudi najin zadnji skupen trenutek. Iz neznosne bolečine, ki jo konec prinaša, bi se rodil začetek – zametek nečesa novega. Polet. Razcvet. A tega nisva tako izpeljala, zato sem za dolgo nepremično obstala.
Tudi za svojo ločitev sem upala, da bo že od začetka občutena kot obdaritev. Da bova kot rastlinici, ki sta bili 14 let spojeni, oba razumela, da je prišel čas, da vsaka začuti svojo korenino ter v svoji stabilnosti zacveti, saj se le tako lahko (potem) zgradi zdrav in pristen partnerski odnos.
Le samostojni smo lahko povezani.
Ljubezen je samozadostnost, ki se objema. Pa ne zato, ker karkoli potrebuje. Ampak ker obožuje.
A ni šlo. Ni in ni šlo gladko.
Težko je razložiti, da imaš nekoga še vedno neskončno rad, da ga ne zapuščaš, le slediš sebi. Ker če se zatajiš – ne samo sebe, ampak tudi svojega ljubega/svoje ljube –, ljudi ohromiš. Težko je slediti sebi v težko razložljivih trenutkih.
Vsakdo ima pravico, da se odloči za slovo. In ko ti je onemogočen dostojen odhod, ni lahko.
Vsako slovo prinaša tišino. Pripelje vse nepredihane strahove in čustva na površino. Osamljenost. Nevednost. Dvom začasno postane dom.
Tukaj si. Gol si. Samo ti. In tega se marsikdo izmed nas boji.
A ko se s tem soočimo, je to začetek največje ljubezni in rasti.
Iz tišine se rodi vsa čarobnost obstoja.
So ljudje, ki morda pridejo v naše življenje le za trenutek. Ampak vseeno v nas za vedno prebudijo večnost. Pri katerih imamo mogoče čas spoznati le en majhen košček/le površino – a skozi to samodejno raziščemo celotno globino.
Zame je to On.
Eden izmed vzdevkov, ki ga lahko opiše, je nepopolni Superman, ker je v svojem razmišljanju in čutenju tako moder, kot je obleka tega domišljijskega junaka. A če bi jo oblekel, bi mu črka S zagotovo odpadla s prsi, ker je resničen, ker ima tako veliko srce in ker ne potrebuje nalepke, pa se ve, kdo je. Pa predvsem – ker je popolnost sestavljena iz mozaika nepopolnosti.
»S kot Superman. S kot slovo. In S kot solze, ki mi zdaj tečejo,« mu rečem, ko se poslavljam.
Dobro ve, da ima čudežno moč – a je ne izkoristi. Ne prepričuje me, ne nasprotuje, ne minira tistega, za kar sem se odločila. Ne zato, ker bi mu bilo vseeno. Ampak ker se mu ne zdi prav. Ker mi dovoli, da sem, kar sem. Ker me tako spoštuje, da me spusti, da grem.
Še bolj jokam – zdaj lije in dežuje.
»V mojem jeziku 'S' ne pomeni slovesa, ampak je S kot 'so long', ali še bolje S kot 'soon' oziroma najboljše: S kot 'smile',« pravi in je ob meni, ko odhajam. Nasmehnem se. Vse do mavrice. Kot metuljčica razprem krila – ker sem lepoto, svobodo in moč slovesa užila prvič.
Pade noč. Da zjutraj dan bo mogoč.
Piše: Savina A. Ritter Jana št. 14, 5.4.2011
www.jogaobraza.si
|
