V zadnjih dneh aprila je svet presenetila in pretresla novica, da je veliki avatar iz Indije, mnogo let pred napovedanim, končal svojo fizično inkarnacijo.
To, da preseneča in pretresa – je čisto v njegovem slogu.
Kadar pomislim nanj, se vedno hudomušno nasmehnem. Če kdo, je on kralj hudomušnosti. Tudi njegovo osmrtnico sem sprejela z dvignjenimi ustnimi kotički; odšel je on, ki ga nikoli sploh ni bilo.
Smo to opazili? V obilju najbolj čudežnih čudežev in peščici najbolj ostrih obtožb; v vrtincu najbolj božajoče energije in najbolj neizmernega oboževanja – smo tisti, ki smo bili (na kakršenkoli način) ob njem in pri njem, spoznali, da ga ni. Da ničesar in nikogar ni. Da obstajamo le mi. In ob doživetju tega še »jaz« zgori.
Sai Baba je bil zame ogledalo. Boleče in kristalno čisto je zrcalil moj odsev. Iz mene je na plan privabil vso bolečino in ves gnev.
»Če je svet bolnišnica, je moj ašram soba za intenzivno nego,« so bile njegove besede.
Skromno povedano.
Pri sedemnajstih sem šla za tri tedne k njemu v Puttaparti. Z mami in dvema majhnima bratoma. Njim se je na poti izgubila čisto vsa prtljaga. Ostal je le moj velikanski kovček.
Kot da bi ponazarjal velikansko težo čustvene prtljage, s katero sem prišla v mravljišče vseh mravljišč.
Ko sem, kot najmanjša pikica, vstopila v gromozanski prostor, do zadnjega kotička napolnjen z ljubeznijo in množico iz vsega sveta, sem se sesedla kot hiška iz kart, povesila glavo in samo jokala. Še nikdar si nisem ničesar tako močno zaželela kot tega, da me Baba skrije v svojo odišavljeno dlan in z varnostjo pokrije; da bom lahko spet videla in čutila dan. Zahrepenela sem po tem, da bi me pogledal tako globoko, da bi pobožal najtemnejši kotiček moje duše in ga osvobodil vsega in vsega žalovanja, ki ga je prinesla smrt tretjega bratca.
To, da me najbolj radostno in žareče bitje, kar jih je, zaceli – je v hipu postal moj edini cilj. Zdelo se mi je, da si ga moram zaslužiti. In trudila sem se z vsakim atomom svojega obličja. A On, ki je bil sicer tako zelo sočuten in pozoren, je bil do mene najtrši, njegov pogled pa najbolj očitajoče prozoren.
Tako zelo samo sem se počutila tam. Kot najbolj nepomembna, neljubljena, prezrta, izločena in osamljena kapljica. Kapljica s konstantnimi prebavnimi motnjami, dva tedna trajajočo visoko vročino in peklensko angino. Kapljica, ki je navkljub vsem zdravstvenim tegobam vsako jutro pred zoro stala v kot kača gromozansko dolgi vrsti, ko so žrebali število za sedež v ašramu. Kapljica, ki potem ni in ni dobila ugodnega žreba, ki bi ji omogočil neposredno bližino avatarja. A je vseeno, polna upanja, znova in znova dolge dolge ure sedela na trdih tleh, pela badžane (pesmi slavljenja), jokala in mrmrala mantre. A vsaka kapljica ima enkrat dovolj.
Po osemnajstih dneh čakanja sem končno dobila prvo vrsto in bitje v oranžni halji, s frizuro v stilu Jimmyja Hendrixa, je prišlo čisto k meni. Lahko sem se ga dotaknila. Nemogoče je bilo, da se najina pogleda ne bi srečala.
A nemogoče je mogoče.
Z vsemi okoli mene se je pogovarjal.
Mene je pa ignoriral. Očitno ignoriral.
Prekipelo mi je. Razjezila sem se: »TAKOJ me poglej, ti nepravični nepravičnež! A je tebi sploh jasno, kako zelo sem se mučila, da sem dobila to mesto?! Da imam skoraj 40 vročine, pa sem vseeno tu? A ti sploh veš, da na mojem stranišču, ki ga itak nonstop obiskujem, domuje ogromna žaba?! ŽABA! Da me je vsakič strah, da bo skočila name, in da jo neprestano prosim, naj ne. A vse to, še njo sem prenesla – edina stvar, ki jo zahtevam, je pikica tvoje pozornosti. Ampak ne! Ne gre!«
Vstala sem in sredi obreda zapustila svetišče; zaobljubljena, da se NIKDAR več ne vrnem tja.
Med hlipanjem ranjenega ega sem zaspala.
V sanjah pa me je obiskal Baba. »Zakaj me iščeš tam, kjer me ni?« je z najnežnejšo milino vprašal. »Samo bodi. Drugega ni.«
Odtlej nikdar več od nikogar nisem pričakovala, da me bo odrešil ali osrečil. Nikogar nisem več iskala. Tudi njega ne. In ko ga nisem, sem dobila dva intervjuja/osebna pogovora z njim. A to sploh ni bilo več pomembno. Pomembno je le, kje je naša pozornost. Da so naši občutki in odrešitev (že rešenega) izključno naša odgovornost.
Ljubi ključni Baba, nate me bo vedno spomnilo vse. Tudi vsaka žaba.
Piše: Savina A. Ritter Jana št. 19, 10.5.2011
www.jogaobraza.si
|
