Pred kakšnim mesecem me je cvetoča Zvezdana Mlakar peljala domov in potožila sem ji, da me zelo skrbi, kako se bom znašla, zdaj ko sem po petnajstih letih samska. Do solz sva se smejali, ko sem ji razlagala, da se npr. sploh ne znam spogledovati ter da niti ne bi vedela, kaj narediti, ko bi mi kakšen moški prinesel šopek vrtnic. Da bi jih najbrž kar pojedla, saj so polne antioksidantov.
Takrat sem imela še natančno izdelan načrt. Da se (vsaj) točno do septembra ne bom z nikomer zapletala, saj potrebujem čas in pozornost izključno zase – da se zacelim in začutim.
A kaj ko želja po nezapletenosti najbolj zaplete bivanje. Sijoča Zvezdica mi je takrat tako toplo svetovala; objela me je in zašepetala: »Samo bodi, kar si. Vedno, ne glede na vse. Le odpri se. In boš zmeraj videla kaj in kam.«
Res je. Kar se nam dogaja v življenju, je odraz tega, kako odrto imamo srce. Tudi kvaliteta moških, ki jih privlačimo v svoj svet, je pokazatelj tega. Bolj se odpremo, lepše je.
Sprostila sem se. Sprostila v tem, da ne vem, kaj, kdaj in kako bo – ter da je edino pravilno tako. Odločila sem se, da bom delala izključno tisto, kar bom čutila. Pa če bom zaradi tega kaj ali koga izgubila; ali pa dobila.
V takšni energiji sem prihitela na srečanje z njim.
Vedno ko je v Sloveniji, me pokliče, a nikdar nimam časa – vendar tokrat ni sprejel mojega ne. Novi DVD z jogo obraza je šel iskat tako rekoč v tiskarno; tako ga je čakal. Zdaj je rekel, da mu moram nujno napisati posvetilo.
Že prvi hip, ko sem ga pred dvema letoma začela učiti, sem začutila, da je moški najvišje kvalitete in najbolj nezakompliciranega dojemanja ter sprejemanja sveta. Moški, ki se na vse spozna; ki čuti, ve in vse pove.
In tudi zdaj mi je, ko sem želela tožiti nad dramami, ki jih je ločitev prinesla, povedal vse. Čisto nič me ni šparal. Natančno to sem potrebovala. Posedel me je v kot in ni dovolil, da bi se v težavah skrila. Ljubeče neizprosno mi je zažugal, da nikdar ne bom v polnosti vzklila, če bom še naprej pršila energijo in jo dajala tja, kjer ni cenjena. Potem sva se, tako kot vedno, samo še smejala. V njegovi družbi se vedno smejim. In žarim.
Zvečer sva se slišala. Pa spet zjutraj. Pa spet sredi dneva. Pa spet. Takega tempa sem se sprva malo ustrašila, a sem se mu nato prepustila. Čez nekaj dni me je prišel iskat na taoistično delavnico, nato sva se znova vse popoldne pogovarjala in smejala. Še nikoli se ob nikomer nisem počutila tako zelo sprejeto. V celoti. Z vsem. Nič, kar se mi je kadarkoli zgodilo, ga ni niti malo motilo. Nasprotno. Ob njem sem lahko najbolj otročji otroček in najbolj ženska Ženska.
Še nikoli nisem čutila, da bi bil kdo tako zelo ponosen name, kot je on. Občuduje moje delo, predanost in zagnanost. In tako zelo lahko ga je občudovati. Medtem ko govori, dela ali pa mi le pusti, da mu čisto sproščeno in hudomušno čebljam kakšne neumnosti. Če bi imela seznam, kakšne lastnosti mora imeti moj sanjski moški; on zajame čisto vse. Kar neverjetno je, kako zelo in v vsem se ujameva ter prižigava.
On si že od začetka predstavlja družino z mano. Mene prvič ne moti, da mi nekdo to pove.
Ta konec tedna sva imela prvi uradni zmenek. Kar je bil v bistvu zame prvi »pravi« zmenek v življenju. Bilo je pravljično. Natančno tako, kot je le lahko najlepše. Večerja, koncert, sprehod, sladoled na najlepši terasi s pogledom na grad, pod zvezdnatim nebom, ob glasbi in zatopljena v sladek pogovor.
Manjkal je samo še en najmanjši korak, pa bi bila čisto njegova.
Bila sem popolnoma odprta.
In/a v tej odprtosti sem začutila, da to ni to.
Ta občutek bi tako zelo lahko z umom otopila. Na najlažji način bi si lahko razložila, da je on do zadnje pikice vse, kar si želim od moškega. Ker je.
Če zaprem oči, brez kančka truda vidim, kako polno in skladno bi bilo lahko najino življenje. Kako dopolnjujoče in rastoče.
A čutim, da to ni to. Morda čas ni pravi, morda okoliščine, morda oseba. Morda vse. A tako je.
Če bi bila v tem trenutku z njim, bi bilo moje vodilo strah, da nikoli več ne bo nikogar, kakršen je on ali nekaj takega. In to ne bi bilo ne prav ne dobro za oba.
Razumel je.
To naju je še bolj zbližalo in povezalo. Mene pa odprlo. Iz drobcenega popka sem postala nežna vrtnica, ki močno zaupa Življenju. Cvetim zdaj, a hkrati občutim tudi popolno pomirjenost in vznemirjenost za naprej.
Piše: Savina A. Ritter Jana št. 20, 17.5.2011
www.jogaobraza.si
|
