Še preden sem začela hoditi v osnovno šolo, sem z največjim zanimanjem brala. Bolj je bila knjiga velika in debela – bolj me je prevzela. Največ listov izmed vseh v moji knjižnici sta imeli Biblija in Pika Nogavička. Obe sem znala skoraj na pamet; prvo – ker je bilo to obvezno; drugo – ker sem mi je zdela deklica v njej najodličnejše in najočarljivejše bitje, kar jih obstaja. Premogla je vse vrline, ki sem jih občudovala, in tako lahkotno je šla čez vse ovire. Večkrat sem si močno močno zaželela, da bi tudi sama znala kaj takega.
Bila je tako zelo hecna, odporna, srčna, pogumna, močna, pravična, iskrena, živahna, nagajiva, radodarna, preudarna, iznajdljiva in samozadostna.
»Nič se ne bojte zame!« je rekla kot omara velikim jokajočim mornarjem, ko se je poslavljala od njih. »Bom že sama opravila!«
Nato je, v kot čoln velikih čevljih, z neustrašnimi koraki začela hoditi naproti svojemu novemu, samostojnemu življenju v vili Čiračara.
Stara sem bila devet let – toliko kot ona, ko se je v prah zdrobil moj otroški svet. Takrat me je mamin partner prvič zlorabil. Rekel mi je, da je kriva moja energija, in mi hkrati zatrjeval, da ne počne ničesar drugega, kot da me ima rad. Takrat mami še ni vedela, a je – malo pozneje – sama trdila enako. Krivda je bila moja. Po njenem sem potrebovala molitev in spokoritev.
Stara sem bila devet let – toliko kot Pika Nogavička, ko sem se nekega dne vrnila domov iz šole v popolnoma izpraznjeno otroško sobo. Niti ene igračke ni bilo več. Niti mojega papagajčka. Ne morskega prašička. Razložili so mi, da ne smem več zapravljati časa s plastiko in nižje razvitimi bitji; raje naj se še zavzeteje posvetim skrbi za stanovanje in molitvi.
A velika knjiga, v kateri kraljuje Pika, mi je ostala. Ponoči sem jo brala, namesto da bi spala.
Kmalu zatem sem na oglasni deski zasledila, da Karpo Godina snema televizijski oglas, v kateri bo imela glavno vlogo: Pikapolonica Zmagoslava Marjetica Nogavička.
Da bo velika avdicija, na kateri bodo izbrali tisto pravo.
Seveda sem šla. Logično tega nisem povedala doma.
In izmed množice so se odločili zame. Takoj zatem sem izvedela, da bo Pika oglaševala proizvajalca mesnih izdelkov. Doma smo bili najstrožji makrobiotiki in salam si še v izložbi nisem smela ogledovati. Vedela sem, da bo ogenj v strehi, če bom samo omenila, da nastopam z ocvrto piško v roki – zato nisem.
Itak so pozneje videli, itak sem dobila porcijo ognja.
Ampak je bilo več kot vredno! Snemalni dan je bil najlepši dan v mojem življenju. Bilo je še krasnejše kot v moji knjigici! Še bolj sanjsko kot v pravljici! To je bil moj svet. Tja sem spadala.
Odtlej so bili ti trenutki – ko sem kot čisto čisto prava Pika v prevelikih čevljih, z opico na rami in pikastim konjem ob strani stala na obloženi mizi in se iz srca smejala – moje domišljijsko pribežališče, kamor sem se zatekla vsakič, ko sem potrebovala skrivališče.
Pred devetimi dnevi sem dobila sporočilo. On, ki mi je vzel otroštvo, je izvedel, da sem se ločila in da zdaj sama živim v vili Čiračara. Moral je biti prepričan, da sem zaradi tega šibka, sicer mi drugače ne bi na najbolj podtalen način zagrozil, da me bo tožil za gromozansko vsoto, ker sem ga omenila v enem intervjuju. Dobro ve, da že vse življenje trepetam pred njim; še natančneje ve, da sem celo prvo knjigo napisala in preoblikovala tako, da bi njegova identiteta ostala skrita. Ker sem želela zaščititi mami. Ker sem to vedno počela.
Več kot verjetno je predvideval, da se ga bom ponovno ustrašila in ga izplačala.
A nekaj se je zgodilo, odkar sama kraljujem v vili Čiračara. Ne samo za en dan, ampak za vsak dan sem Pika Nogavička postala.
In ona prezira pobaline, ki se upajo spraviti na majhno deklico. Zanjo so njihova dejanja najbolj fuj packarija, kar jih obstaja.
Zato sem vzela obremenilne dokaze, ki jih imam, šla k odvetniku ter pristojnim službam in se prvič v življenju zaščitila – do te mere, da še mravljam na vrtu vile ni treba skrbeti, da bi jim kdo zvil gleženj.
Vem, da zdaj TI to bereš. Oskrunil si moje telo, me čustveno opustošil in zlorabil moje zaupanje. Moral bi mi biti eden od staršev, a si zločinec.
Vendar Pike Nogavičke v meni nisi mogel zatreti. Ona samo premakne mezinec in pobalini pristanejo na drevesu. Nikogar se ne boji. Sploh pa ne nekoga, ki je tako brez moči, kot si ti.
Piše: Savina A. Ritter Jana št. 11, 15.3.2011
www.jogaobraza.si
|
