Že zelo zelo dolgo si želim pisati o Njej. Kaj mi pomeni. Kaj sem z njeno pomočjo našla v sebi in si upala pogledati. A odlašam in odlašam. Začnem, potem se mi pa zazdi, da ne bom mogla zajeti njene vseobsežnosti. Dovolj poudariti njene dragocenosti. Če imam pred kom rešpekt, ga imam pred njo. Ne samo jaz – pri večini je tako.
Ko sem pred dobrimi desetimi leti kot čisto neizkušena novinarka prišla na uredništvo revije, so me najprej posvarili, da v desnem kotu velike pisarne sedi najbolj neizprosna urednica mode, lepote in zdravja, kar si jih lahko zamisliš. Da pred njo trepetajo fotografi in so vsi v strahu. Sramežljivo sem pogledala proti njej. Očke so se ji svetile kot porcelanasti punčki; njen lepi obraz je bil živahno prikupen, energijo pa je imela takšno, da bi z lahkoto napajala elektrarno.
Nisem delala neposredno zanjo, zato sem jo tudi pozneje le opazovala z distance. Potem pa me je enkrat poklicala k sebi. Me vprašala, ali bi naredila članek o postu, in mi nejevoljno razložila, da je že tri zavrnila. Ker so bili površno narejeni, prevedeni, nepraktični in nepoglobljeni. Opisala mi je, kaj si želi, ter mi predlagala, naj naredim osnutek – potem bo pa presodila, ali je kaj uporabnega; sicer bom četrta po vrsti. Z navdušenjem in tremo sem se ga lotila in v njem na vrsto mogočih nepravilnosti ter zapletov opozorila. Ko sem ji ga oddala, je tiho brala. In nato samo pokimala. »To je to. Hvala,« je bilo vse, kar je dejala. Tudi ene pikice ni spremenila in je tekst objavila.
»Ni zahtevna zato, da bi drugim grenila življenje,« sem takrat ugotovila sama pri sebi, »ampak ker ji ni vseeno. Ker ne samo, da hoče potegniti najboljše iz pisca, temveč želi tudi bralkam resnično pomagati in nekaj dati.«
Začela sem jo budno spremljati. Delala je z neverjetnim zagonom in strastjo. Nikoli ji ni bilo nič težko.
Ko je pozneje začela izdajati svojo revijo, me je takoj povabila k sodelovanju. Delati z njo se mi je vedno zdelo tako zelo prijetno in preprosto.
Potem pa sva se enkrat srečali na Tromostovju in prvič tudi zasebno poklepetali. Ravno je preživljala izjemno težko obdobje. Ni videla, kako močna je, zato sem jo na to opomnila. Odločila se je, da se iskreno sooči s sabo in z vsem; da odpre oči. To lahko naredi samo nekdo, ki je najbolj pogumen.
Ko sva se poslavljali, sem ji omenila, da imam v predalu knjigo, ki čaka na pravi trenutek. Da si želim in hkrati ne upam, da bi bila objavljena. Tiho me je poslušala in nato pokimala. »To je to. Jaz ti jo bom izdala.«
In mi jo je. Ter je ob vsem za mano stala.
Lani aprila se je zame zgodila največja prelomnica. Peljali sva se v Lendavo, grizljali mlad grah in zadovoljno klepetali. »Tako preprosto bi moralo biti in je bivanje,« sem pomislila. Jaz pa sem bila tako zelo obtežena, ker nisem smela in mogla biti iskrena; pa žalostna zaradi situacije doma. Začela sem jokati in ji vse povedala. Spregovorila sem o vsem, kar bi morala, pa nisem smela v knjigi napisati; o tem, kaj se je dogajalo in se dogaja za zaprtimi vrati.
Nikoli ne bom pozabila njenega objema. Takrat sem se prvič v življenju počutila popolnoma sprejeto. Postala sem čista. In odprla oči.
Ona ni človek velikih besed. Ampak velikega srca. In takšna so vsa njena dejanja. Njej se ne zdijo nič posebnega; ker taka pač je. Za nič ji ni vseeno in poskrbi za vse. Ko so mi začeli doma groziti, mi je v nekaj minutah našla najboljšega odvetnika; ko se mi je preščipnil živec, me je zaradi nje v trenutku sprejel priznan nevrofiziater; drugo knjigo sem si želela ustvarjati v miru, pa me je odpeljala na samotni otok; po jogi me pričaka s pečenimi rakci in dišečimi falafli …
Še vedno je najbolj neizprosna. Danes je prebrala nekaj, kar sem napisala. »To je neuporabno!« je bila stroga. »Nisi šla v globino, opisuješ samo površino. Ne samo to – skušaš ugajati! Kdaj se boš zavedela, da ti ni treba nič narediti, da bi te drugi imeli radi. Bodi le natančno to, kar si. In vedno boš obkrožena s pravimi ljudmi.«
Taki ljudje, kakršna je ona, se nam zlahka zdijo strah in trepet – a v resnici so veter, ki pospeši naš polet. V čast nam je lahko, da nas opominjajo, kdaj smo res vse tisto, kar smo lahko. In prav oni nas najnežnejše objemajo, kadar nam je najbolj težko.
Piše: Savina A. Ritter Jana št. 16, 19.4.2011
www.jogaobraza.si
|
