Vse poti vodijo vame
»Super si bila na Dobro jutro. Madonca, tale kokosova voda je pa res fenomenalna in zdravilna. Moram jo začeti uživati,« slišim po telefonu.
»Pa saj sem ti jo dala že pred meseci!«
»Ja. Jo imam doma. Zdaj jo bom pa res odprl!!«
»Jooooj, ti oči!!! Smotko!« skušam biti huda, a se preveč smejim.
Beseda 'oči' je zame ena najlepših v našem besedišču. Poboža me po srčku, ko jo izrečem. In moj oči je zame nekaj najljubšega, najtopleje občutenega. A se šele spoznavava.
Za deseti rojstni dan sem ga po dolgem, dolgem obdobju spet lahko videla. Prej nama ni bilo dovoljeno.
Od mame sem o njem poslušala najgrše stvari, in kadar me je hotela užaliti, me je primerjala z njim. Kar je imelo name popolnoma nasproten učinek. Od nekdaj se mi je zdel junak. Imel je prvi disko klub v Jugoslaviji, pa jazz klub in kabaret v Sloveniji, bil je v žiriji za mednarodni izbor miss in enkrat je dobil pismo s Švedske, na katerem je pisalo samo »Frenk, Poreč«. Poštar je natančno vedel, komu ga mora dostaviti.
Manekenke, igralke in pevke so ga oboževale. Vsem je povedal, da je trajno neulovljiv, a je vseeno vse dobil.
»Ooooo, še nosiš prstan!« sem mu takrat rekla; po tistem, ko me neskončno dolgo ni spustil iz objema.
»Vedno ga bom!« je bil raznežen in odločen.
Fino se mi je zdelo. Belo zlato, na prstancu leve roke, notri pa vgravirano: '9. 11. 1980, Savina'.
»Ampak zdaj mi je ime Janina, veš. Še v spričevalu tako piše,« sem mu žalostno povedala. »Mami hoče, da se izbrišejo vse sledi njenega starega življenja ter tvoje izbire. In tudi Mirana moram klicati 'oče'.«
V njegovih temnih očeh se je zabliskalo. »Ti si Savina in jaz sem tvoj oči!« Takoj je naredil red.
In spet sem postala jaz. Ter doma še bolj glasno jezikala, da vsak starš, ki pred svojim otrokom žali drugega starša, s tem žali njegov DNK in da ni nizkotnejšega. Da to počno le slabiči. Ne glede na to, kaj se je dogajalo in se godi med njima, otrok ni NIČ kriv.
Oči se mi je zdel še bolj junaški. Peljal me je na smučarske skoke v Planico, katerih organizator je bil, in v istem dnevu sem spoznala Francija Petka, Milana Kučana in Igorja Berganta ter pojedla več kot kilo (doma strogo prepovedanega) pršuta – kaj je sploh lahko boljšega, od tega?! Hihi.
Nato sva šla v Bohinj, kjer je nedaleč stran od naše domače hiše s partnerji začel graditi največjo malo hidroelektrarno v državi. Ob velikem tunelu v hribu mi je rekel: »To delam zate. Samo tebe imam. Vedno se lahko zaneseš name.«
In sem se. Trideset dni pozneje sem ga ob treh zjutraj poklicala po telefonu. »Mami mi je vrgla vse stvari in obleke skozi okno. A me, prosim, prideš iskat?«
Takoj je bil pri meni. Preveč sem pogrešala bratca, zato sem se čez nekaj dni vrnila.
Čez dva meseca me je spet prišel reševat in selit: mami je vsem sorodnikom poslala telegram, da je umrla, čeprav ni – le lekcijo jih je želela naučiti. Vključno z mano. (Meni je novico sporočila moja varuška.) Takrat sem se zlomila. Med vožnjo proti njegovemu stanovanju je ob cesti ustavil svojo modro renault osemnajstko s kockastimi sedeži in takrat sva se oba skupaj zjokala.
»Vedno si šla nazaj,« je dejal letos poleti, ko sva se prvič res iskreno, dolgo in globoko pogovorila o vsem. »Pri meni si imela mir in stabilnost.« Njegov markantno lep obraz se je spačil.
Vedela in videla sem, kako zelo ga boli dejstvo, da me ni mogel zaščititi pred raznovrstnimi zlorabami, ki so se mi dogajale. Zato tudi ni prebral moje knjige. Krivi se.
»Jaz sem tvoj oči. Jaz naj bi bil tvoj zaupnik!«
»Ti si moj oči. Bil si moj junak, a hkrati tudi tujec.«
Nikoli ga nisem dojemala za primarno družino. Več kot pet let se nisva videla. Vsakič, ko sem šla k njemu – z namenom mini počitnic ali bega – sem imela slabo vest, ker sem puščala doma bratce in mami, ki so me potrebovali. K njemu sem šla počivat. Uživat. Počivat in uživat v tem, da mi ni treba za nikogar skrbeti. Moj dom je bil drugje. Vključno z mojimi starši. Otrok vedno najbolj zaupa svojim staršem. In če ga ti ne zaščitijo in ne zavarujejo, se redko obrne po pomoč drugam. Ker mu njegova osnovna celica ne da varnosti, nima občutka, da jo lahko kjerkoli drugje dobi ali si jo želi.
Oči je bil moj sanjski svet. Mami, očim in bratci pa realni svet. Sanje so lepe, zabavne, rad jih imaš – a znaš ločiti. Moraš ločiti. Ker če realnost preneseš v sanje, še te niso več tvoje zatočišče, kjer lahko za kratek čas pozabiš na vse in živiš življenje, ki sicer ni tvoje; ampak se ti zdi, da ti pripada – ne glede na to, da se v njem morda niti malo ne znajdeš.
Moj sanjski svet je bil moj pobeg. Odklop. Zaradi njega ne bi nikoli zanemarila svojih obveznosti. Niti jih ogrozila. Svoj realni svet sem ščitila kot levinja. In nikomur – niti junaku – ne bi dovolila, da jih poškoduje. Pa čeprav sem s tem škodovala sebi.
Prvič sem razumela. Sva razumela. Drugič sva skupaj jokala.
»Veš kaj, bova tudi v sredo nazdravila s kokosovo vodo!« me njegov glas prenesel nazaj sedanjost.
9. 11. – moj rojstni dan. Najin dan.
Meja med svetovoma je postala zabrisana.
Očka in hčerkica.
Piše: Savina A. Ritter Jana št. 45/ 2011
www.faceforceyoga.com
|
