Poleti sem bila na taoistični kultivaciji. Bližal se je vrhunec: luna je dosegla svojo polnost, datum je nakazoval superiornost energij, sozvočje zvezdnih postavitev pa je obljubljalo, da se bo zgodilo nekaj izjemnega. Ta večer je imel še posebno poseben program. Ob sončnem zahodu izpihavanje kozmičnih zdravilnih zvokov, zatem izvajanje chi gong forme v vodi, med valovi, pa polnočno »postavljanje temeljev« – najmočnejše odpiranje dostopov do meridianov in točk razsvetljenja. Zame same domače zadeve.
A malo preden je žareča rdeča krogla padla v morje, me je obiskala ljuba prijateljica.
»Kaj si zares želiš početi zdajle?« me je vprašala.
»Sicer vem, da je dan 'šestih aktivacij', na katerega je zelo modro delati vse to, kar je zastavljeno v našem urniku – a če sem čisto iskrena, si pa v tem trenutku najbolj na svetu želim ujeti prenos nogometa, ki se bo kmalu začel.«
»Potem pa skoči v avto in prestavi nesmrtnost za en dan!« mi je pomežiknila.
Komaj sva našli stol v natrpanem baru, in ves čas me je grizla slaba vest, ker sem zamujala vse tiste vzvišenosti. Hkrati sem uživala, kot že dolgo ne. Tolažila sem se, da bom tako ali tako prišla nazaj do polnoči ter ujela aktivacijo; poleg tega pa bom ob štirih zjutraj šla vadit taj či z mečem. A med gosti sva srečali njenega starega, dobrega znanca – ribiča, povabil naju je, da greva po tekmi z njim in si ujameva kosilo. No, natančneje: gledava, kako nama on lovi kosilo.
»Oni so si ravno začeli odpirati meridiane,« sem ji rekla, ko smo izpluli. »Ja. In ti si tukaj.«
Ovila sem se v nekaj, kar bi lahko bila odeja, lahko pa brisača, in vdihnila z zvezdami okrašeno črnino neba ter izdihnila neskončno širino slane modrine. »Nikjer drugje si ne želim biti kot tukaj,« sem pomislila, ko me je hladen vetrc božal po srečnem obrazu. In sem bila.
»Le kaj tako posebnega si včeraj počela, da si izpustila tako pomemben vrhunec?« so me sredi dopoldneva, ko sem se zbudila in seveda vse jutranje aktivnosti zamudila, vprašali. »Čisto nič. Videla sem dva gola in štiri ribe. A to je čudežno vplivalo na moje meridiane. Še nikdar niso bili tako zadovoljni.«
V petek me je poklical drag prijatelj. Le za nekaj dni je prišel v Slovenijo. Ura je bila že zelo pozna, ravno sem se iz Štajerske vrnila domov na Gorenjsko. »Daj no, usedi se v taksi in pridi v Ljubljano,« me je nagovarjal. Ves dan in večer sem predavala in tega res nisem nameravala storiti. A se ni vdal. »Veš kaj, enkrat za spremembo bi pa lahko storila nekaj eksotičnega!« me je izzval.
»Jaz pa eksotika, a?!« sem se zahihitala. »Kot da ta ni na mojem meniju že od otroštva. Tako kot mi je bilo naravno, da sem se pri šestih letih urila v levitaciji in trenirala hojo po žerjavici ter še nepolnoletna pri duhovnem kirurgu asistirala pri operaciji mrene, pa prisostvovala skrivnim šamanskim obredom – mi je zdaj samoumevno, da se le za nekaj ur odpravim v Malezijo k tao mojstru, za dva dni v San Francisco k dr. Waynu Dyerju, ali za eno popoldne v džunglo Goe, da se odzovem povabilu velikega indijskega guruja. Tridesetminutna nočna vožnja do prestolnice pa res ne bo presežek mojih doživetij, ali uvrščena v kategorijo največjih specialnosti!«
Dve zjutraj je odbilo, ko me je taksi odložil pred njegovo hišo. Idealna ura za globoke pogovore o smislih in življenju.
Pričakal me je na kavču, s prižgano televizijo. »Usedi se,« je potrepljal po bež tkanini, »bova gledala Simpsonove.«
»A zato sem prišla?« sem bila osupla. »Na risanko?«
»Ja. In na čaj. Več ur sem govoril na intervjujih in ti učila, zdaj ne bova ničesar novega odkrila.«
Brez besed sem obsedela in počasi srkala vroč napitek.
»Fino je, a ne?« je čez čas hotel moje priznanje. »Tukaj sva. In to je vse.«
»Drugače je. Nobenega misticizma, nobenih pomenov, nič – čisto NIČ posebnega. Absolutno nasprotje tega, kar sem navajena.«
»Torej to JE najbolj eksotičen večer, kar si jih doživela!« je bil ponosen na svojo ugotovitev. »Sem ti rekel!«
Imel je prav. No, natančneje je bil drugi po vrsti. A v tej ne specialnosti sem se še bolj sprostila. Še več sem dobila. Darilo enega bi bilo lahko naključje, ob dveh pa je jasno, da gre za ključ. Nič posebnega ni treba in odklepa to, da smo najbolj v sebi/doma.
Naredim še en požirek in z njim užijem besede večnega Lao Tzuja: »Niti malo me ne zanima nesmrtnost, zanima me izključno okus čaja, ki ga sedaj pijem.«
Nesmrtnost pospravim in si pripravim novo skodelico čiste navadnosti.
Piše: Savina A. Ritter Jana št. 15, 12.4.2011
www.jogaobraza.si
|
