Čudne stvari so se začele dogajati v Savinini deželi. Začelo se je čisto nedolžno. Ves dan sem predavala in šla pozno zvečer, takoj po prihodu domov, pod vroč tuš. Za hipec sem zaprla očke, in ko sem jih drugi hipec odprla, je bilo pol kopalnice pod vodo.
Hja, med enim in drugim hipcem je moralo miniti nekaj minut.
Na hitro sem vstala, da bi rešila, kar se rešiti da, in preprečila seljenje poplave še v druge dele stanovanja. V tem mi je spodrsnilo in z glavo sem udarila ob ploščice. Z zvezdicami pred očmi in s hitro rastočo buško na vrhu čela sem potem brisala vodo, ki se je razlila še na hodnik in v dnevno sobo, ter tla obložila z brisačami in rjuhami vseh barv, vzorcev in velikosti – kar je moje bivališče vizualno spremenilo v pravljično pristajališče letečih preprog. A vsake pravljice je enkrat konec, in ta se jo končala tako, da je parket odstopil.
Par dni kasneje se je začela nova: pripravljala sem zdrave dobrote za kuhanje v oddaji Dobro jutro. Vklopljene sem imela vse mogoče pripomočke, od dehidratorja, mešalnika in sokovnika do pečice. Naenkrat se je zableščalo, kuhinja je postala podobna laboratoriju Nikole Tesle. Strele so zašvigale sem ter tja in utišale ropotanje aparatov. Enega celo za vedno. Drugi so si opomogli, ko je električar zamenjal varovalke in vtičnice.
Kljub neprijetnostim in zastojem, ki sta jih povzročila ta dva pripetljaja, sta se mi vseeno zdela smešna in po svoje zabavna. Ob tretjem pa mi ni šlo več na smeh. Po koncu cikla tečajev sem zaslužene dinarčke zložila v kuverto, jo zalepila in pospravila v torbico – z namenom, da jih naslednje dopoldne položim na poslovni račun. A ko sem prišla na banko, paketka ni bilo v torbici. Vrnila sem se domov, večkrat preiskala vsak kotiček stanovanja, stokrat preverila, ali bi ga kje na poti lahko izgubila … Nič. Zajetna vsota je izpuhtela.
Tokrat me je streslo in pretreslo. Ustavila sem se in se vprašala, kaj delam narobe, da se mi to dogaja.
Zadnji mesec mi mami neprestano piše, da bom prekleta in kaznovana, ker se ločujem. Seveda razumsko tega ne verjamem, vseeno pa je v meni še vedno majhna deklica, ki ji je vse, kar ji reče mamica, resničnost. Zdaj sem se še sama začela počutiti še bolj krivo in ošteto; podvomila sem vase, v pravilnost svojih odločitev in delovanja. In se še bolj trudila, da bi pokazala, da zakona nisem končala s slabimi nameni – da je to prav za oba. Še bolj sem začela skrbeti (tudi finančno) za (skoraj bivšega) moža.
A dober teden kasneje nisem mogla več skrbeti sama zase.
Ukleščil se mi je živec za lopatico, nastala je tako imenovana medrebrna kila – in sicer na delu hrbta, ki mu taoisti pravijo točka kril. Zaradi česar se mi je vnelo celotno tkivo in mišičevje prsnega koša ter ramenskega obroča. Bolečina je bila neopisljiva. Tudi rok nisem mogla premikati. Prvič sem morala odpovedati vse ure joge obraza za ves teden, zato me je bolel še srček.
Sredi noči sem komaj še dihala, saj mi je 'kila' pritiskala tudi na pljuča. Malce panična sem poklicala (skoraj bivšega) moža, od nekdaj svojega najboljšega prijatelja, a je rekel, da pogovarjanje z mano ni več njegova dolžnost. Ostala sem čisto sama s svojo bolečino. Tako sama, tako prestrašena in tako nebogljena – da mi ni preostalo drugega, kot da sem se začela pogovarjati z njo. »Kaj mi sporočaš?« sem jo zlomljeno vprašala. In potem utihnila. Čakala.
Vse do jutra nisem zaspala. Sonce se je že prebujalo, ko se mi je posvetilo. Videla sem, da bi prvi čudni dogodek v Savinini deželi lahko opisala beseda 'odtekanje', drugega 'energija', tretjega 'izguba energije'. Skupni imenovalec vsem trem in temu zdaj pa sliši na ime: 'realno stanje'. Ko ni energije, se ne da leteti. Opazila sem, koliko energije razpršim, ko se trudim vse razložiti, za druge prav narediti, opravičiti in upravičiti to, kar čutim. Ko se krivim za to, kar sem. Ukvarjam se z zunanjim namesto s sabo. Ko me je strah biti tukaj. Na čistem začetku v življenju. Najprej si moram dovoliti in občutiti, da sem ptička golička – edino tako se bodo rodila krila.
»Marsikdo bi rekel, da je čudno in čudežno, kako neverjetno hitro se ti je hudo vnetje ustavilo,« je isto popoldne komentiral legendarni fizioterapevt, ki me rehabilitira, »a mene ne preseneča – saj vidim, da si se sprostila. V bolečini. Lahko si sprejela njeno darilo, ki ni nič drugega kot pomoč in opozorilo. Življenje nikoli ne kaznuje. Le realnost prikazuje, uči, pomaga in nagrajuje. Poslušaj ga, pa boš vedno v svoji deželi doma.«
Piše: Savina A. Ritter Jana št. 18, 3.5.2011
www.jogaobraza.si
|
