Tako kot do prave ljubezni ne prideš zlahka, je tudi pot do Idrije ovinkasta, pravi naš sogovornik Dare Kaurič. A ko prideš v zgodovinsko mesto, ki leži v kotlini, malce odmaknjeno od preostalih slovenskih mest in obdano z gorami, je trud poplačan. Posebni niso samo ljudje, zaradi katerih se Idrijčani, ki ne živijo več v svojem mestu, radi vračajo domov, temveč tudi znamenitosti in narava, ki jo obkroža.

Tako kot do prave ljubezni ne prideš zlahka, je tudi pot do Idrije ovinkasta, pravi naš sogovornik Dare Kaurič. A ko prideš v zgodovinsko mesto, ki leži v kotlini, malce odmaknjeno od preostalih slovenskih mest in obdano z gorami, je trud poplačan. Posebni niso samo ljudje, zaradi katerih se Idrijčani, ki ne živijo več v svojem mestu, radi vračajo domov, temveč tudi znamenitosti in narava, ki jo obkroža.

Živ pomnik na bogato preteklost je sicer že zaprt rudnik živega srebra – v mestu si je mogoče ogledati številne objekte, ki spominjajo na nekdanjo zelo živahno rudniško dejavnost, na ogled je tudi del rudniškega rova in Idrijčani pravijo, da če imate srečo, lahko srečate celo jamskega škrata Perkmandlca. Vse dodatne informacije o rudniku, zgodovini mesta s petstoletno tradicijo in o ljudeh pa je mogoče dobiti v mestnem muzeju na gradu Gewerkenegg. Na tem koncu prijetno preseneča tudi narava. Sotočje Idrijce in Belce oblikuje naravno kopališče, okoliški gozdovi dajejo zavetje številnim živalim. Tam je tudi Divje jezero, naš največji kraški izvir, ki v svoji še ne povsem odkriti globini skriva človeško ribico. Po naravoslovni učni poti Po poti idrijskih naravoslovcev lahko pridete do Scopolijevega spominskega vrta, ta hrani prave naravne zaklade, ki so jih odkrili številni naravoslovci ter botaniki (Scopoli, Hacquet, Hladnik), ki jih je v Idrijo privabil skrivnostni svet. Tega lahko odkrivate tudi s kolesom, mesto z okolico namreč ponuja veliko možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Po koncu takega aktivnega dne pa se bo prilegla katera od idrijskih specialitet, kakršni so idrijski žlikrofi – prvi slovenski izdelek, ki ga je Evropska komisija prijavila kot zajamčeno tradicionalno posebnost Evropske unije. In seveda ne moremo mimo slovitih ročno klekljanih idrijskih čipk, s katerimi so žene in dekleta nekdaj prispevale k skromnemu družinskemu proračunu. Na to večstoletno plemenito tradicijo vsako leto spominja Festival idrijske čipke, v okviru katerega se vrstijo številni strokovni, kulturni, etnološki in zabavni dogodki.

Znani Idrijčani o svojem mestu:

Dušan Moravec, režiser
Idrijo imam rad predvsem zaradi ljudi, ki jih poznam, se z njimi družim in jih srečujem, kadar pridem v mesto. Všeč sta mi njihov zdravi cinizem, občutek, da smo Idrci nekaj posebnega na svetu, in svojevrstni humor, ki ga prišleki – »wanajni« – po navadi ne razumejo najbolje. Spominjam se časov iz srednje šole, ko smo s prijatelji v začetku septembra na avtobusni postaji opazovali vsa tista mlada dekleta, vsaj tristo jih je vsako leto prišlo iz vse Primorske in drugih delov Slovenije v Idrijo v šolo za vzgojiteljice. To je bil praznik za oči in našo domišljijo. Ta dekleta, pa rudarji v delovnih oblekah in bolniki iz psihiatrične bolnice, ki so se v svojih haljah sprehajali po mestu, so lep spomin na Idrijo. Mesto dojemam kot celoto, tako da kakšnega posebno priljubljenega kotička nimam. Bi pa tujca, sploh če prihaja iz kakšnega večjega mesta, najprej peljal na sprehod po pešpoti ob Rakah. Da se umiri, zadiha in sprosti. Pot, ki teče ob Idrijci, je verjetno najlepša sprehajalna pot daleč okoli. Pravzaprav samo čakam na pravi trenutek, da jo bom uporabil v kakem svojem filmu.

Dare Kaurič, glasbenik
Idrija je mesto, v katero se preprosto zaljubiš. Tako kot do prave ljubezni ne prideš zlahka, tudi do Idrije ne prideš kar tako. Spustiti se moraš po zapletenih ovinkih, »awinkih«, kot jim pravimo domačini. Tisti, ki jih niso vajeni, se samo čudijo, kako zlahka jih domačini premagujemo. Idrija je nekako skrita v kotlini, odrinjena od središča Slovenije, in to je prav gotovo njen največji plus. Idrijčan sem od rojstva, živim in diham s krajem in Idrija je tudi moje najljubše mesto. Čeprav kot glasbenik vidim ogromno zanimivih krajev, si le stežka predstavljam življenje kje drugje. Mesto je lepo, urejeno, pogrešam edino več družabnega življenja in seveda služb, predvsem za mlade, ki so željni življenja, novih izzivov, zato se jih veliko po končani fakulteti preseli v druga slovenska mesta. Ob toplih mesecih se s kolesom zapodim po trasi iz Idrije do poletnega kopališča Bela, ki je zame sploh eden najlepših kotičkov za preživljanje vročih poletnih dni. V Beli ni gneče in človek se lahko povsem odklopi od vsesplošnega vrveža. Sicer pa imamo nešteto zanimivih kotičkov: fantastične pohodniške trase, sprehajališče Rake, bogato zgodovino kraj, z rudnikom živega srebra na čelu, ki je Idrijo pravzaprav postavil na zemljevid Slovenije, Evrope, sveta, ne smemo pozabiti znamenitih idrijskih čipk, pa slastnih idrijskih žlikrofov ...

Valter Bonča, kolesar
Kot športnik imam poseben odnos in občutke do Idrije, predvsem ker sem od svojega petnajstega leta kot tekmovalec veliko hodil po svetu in bil zelo malo doma. Vsakič sem se z veseljem vrnil med svoje ljudi, ki so morda malo drugačni od ljudi v drugih mestih. Mesto je v kotlini, odmaknjeno, in ljudje držijo skupaj. S skupnimi močmi naredijo do konca, česar se lotijo. Čeprav stanujem nekaj kilometrov ven, mi je še zmeraj lepo priti v mesto, kjer se vsi med sabo še vedno bolj ali manj poznamo, kar daje Idriji poseben čar. Zelo rad imam naravo, sploh so mi všeč hribi, ki obdajajo Idrijo in od koder je zelo lep razgled na mesto, všeč mi je sprehajališče Rake, kjer se ob koncu tedna sprehaja na stotine Idrijčanov. Zanimivo je sedeti v kateri od idrijskih kavarn, kjer za mizami skupaj sedijo ljudje vseh starosti. Starejši možje se radi spominjajo let, ki so jih preživeli v rudniku, še vedno govorijo zgodbe iz tistih časov, kot da rudnik še zmeraj deluje. Sicer pa bi vsakemu, ki obišče Idrijo, priporočal obisk idrijskega gradu Gewerkenegg, kjer je v muzeju mogoče izvedeti marsikaj o zgodovini našega mesta.

Marko Hatlak, harmonikar
Idrijo sem zapustil pred petnajstimi leti, ko sem šel na srednjo glasbeno šolo v Ljubljano, pozneje pa sem še deset let študiral koncertno harmoniko v Nemčiji, zato mi je še toliko bolj pri srcu. Zdi se mi nekaj posebnega, že zaradi dialekta ljudi, svoje lege. Ležeč v kotlini je dokaj izolirana in ločena od drugih mest, zato je morda tudi tako originalna. Mentaliteta ljudi se v vsem tem času ni spremenila. In ker je Idrija zaprta v kotlini, zna biti utesnjena, zato je ustvarjalnost toliko večja. Vsak skuša na svojem področju izraziti svoja čustva, zaradi tega imamo v Idriji veliko umetnikov, športnikov,  režiserje imamo pa najstarejšo slovensko »plehgodbo« – menda  je celo najstarejša na svetu. Idrija je taka uporniška, to je mesto punka, rocka. Ker pa ima tako bogato zgodovino, imaš v njej kljub vsemu občutek mesta, čeprav v njem živi samo 7000 prebivalcev. Najlepši idrijski kotiček zame je Divje jezero – spokojno navdihujoč kraj v divjini –, z idrijsko Belo – malce bolj urejenim kopališčem sredi narave. Všeč so mi ta preprostost, tišina, mir, močna divjina. Tam si vedno napolnim baterije. Idrija ima še super kulinariko – recimo idrijske žlikrofe, bogato zgodovino, tukaj sta bila prvo gledališče, prva gimnazija, imamo krasne muzeje, mogoče pa je obiskati tudi rudnike.

Bojan Sever, župan
Idrija je v slovenskem prostoru nekaj posebnega predvsem zato, ker ima 500-letno zgodovino, ker je bil tu drugi največji rudnik živega srebra na svetu, ki je bil hkrati tehnološko najbolje opremljen na svetu, in ker je novim generacijam tudi po zaprtju rudnika uspelo samim najti zaposlitev v industriji z novimi izdelki in produkti, kjer smo prav tako najboljši na svetu – podjetje Kolektor je največji proizvajalec kolektorjev na svetu, od njega je odvisna polovica svetovne avtomobilske industrije. Idrija igra zato pomembno vlogo v avtomobilski industriji, gradbeništvu in klimatskih sistemih; všeč mi je, ker smo si vse to izborili sami. Številna mesta po svetu so po zaprtju rudnikov nekako zamrla, v Idriji pa smo načrtovali posledice rudarstva, naredili bolj zdravo okolje, v katerem je prijetno živeti. Bil sem že veliko po svetu, ampak nikjer drugje, razen seveda v Idriji, ne bi znal živeti. Zaradi narave, ljudi, zaradi našega sloga življenja. Idrijo si vsak zapomni po naši tehnični dediščini, imamo čudovito naravo, urejene muzeje, možnosti pohodništva, kolesarjenja, lepe in čiste vode, gozdove. Skratka vse potrebno za lepo življenje.