Eva Hrovat Kuhar

Vaša skrb je zelo ustrezna, lovite pa zadnji vlak za uspešnejšo vzgojo. Kot ste že sami ugotovili, popustljivost ni obrodila sadov.

Dejstvo, da otroka vzgajate sami in da z očetom nimata stika, je seveda tudi pomembno. Če sta za vzgojo na voljo dva, se lahko med seboj posvetujeta, kadar sta v stiski, poleg tega se v dvoje bolj porazdeli odgovornost. Tako ste najbrž imeli občutek, da je vse na vaših ramenih, in je bila to prevelika odgovornost. Da ga ne bi kaj polomili, ste raje izbrali popustljivost, ki ste jo, po mojem mnenju, zamenjali za ljubeznivost. Ampak nepostavljanje mej in dopuščanje vsega si otrok lahko razlaga, kot da vam ni mar zanj, za kar pa sem prepričana, da ni bil vaš namen.

Sin je že v puberteti, hči naglo koraka vanjo, če že ni tam. Puberteta že sama po sebi oteži družinsko življenje. Če do nje niso bili ustvarjeni pravi temelji in če meje niso bile začrtane, zlahka eksplodira, zato poudarjam, da je zadnji čas za resne ukrepe. Upam, da imate koga, prijatelja ali prijateljico, komu lahko potožite in se posvetujete, čeprav v sedanji situaciji samo pogovor ne bo pomagal – potrebni bodo ostri ukrepi.

Zaupanje da, a ne brezmejno
V družini vodilno vlogo prevzemata otroka, in to ni dobro ne zanje in ne za vas. Otroci nas potrebujejo, da jim postavimo meje, ki se jim potem sicer srdito upirajo (to je njihova razvojna naloga), a so hvaležni zanje. Postavljene meje otrokom ponudi občutek varnosti.

Pri vzgoji je nujno zaupanje in hkrati s tem nadzor in preverjanje. Predvsem če imate izkušnjo, da vas je sin z lažmi že prinašal okoli, poostrite pozornost. Kadar vam sin obljubi, da ne bo več (karkoli že napačnega dela), si s tem kupi začasni mir in vas nekako »odpika«. Ne jemlje vas resno in tega mu tudi ni treba, saj se mu tako ali tako nič ne zgodi.

Predvidevam, da hčeri na dolgo in široko razlagate, kaj naj, in da vam ob tem intenzivno jezika nazaj. Tako se vpletate v brezplodne prepire, ki se vlečejo, slabšajo razpoloženje, ne prinesejo pa nobenega napredka. Skrajšajte svoja glasna premlevanja, manj ponavljajte in poskušajte vztrajati pri povedanem.

Vsako dejanje ima svojo posledico
Najprej boste morali uvesti posledice dejanj. Če se dogovorite, da mora biti sin na primer doma ob določeni uri, in če to krši (in vam seveda obljubi, da naslednjič ne bo več – in naslednjič to seveda spet prekrši in tako v nedogled), mu mirno povejte, kaj se bo zgodilo, če bo zamudil. V sebi morate zbrati moč, da boste obljubljeno izpeljali in da se vam ne bo zasmilil. Za posledico pa naj sin ve vnaprej, na primer: če se ne drži dogovora, naj bo naslednjič njegov izhod okrnjen.

To ne pomeni, da boste zdaj otroka le omejevali in kritizirali, nikakor ne. Nujna je tudi pohvala. Kadar se bosta držala dogovora, ju le pohvalite za primerno vedenje, to jima bo velika spodbuda.

Izberite le nekaj področij, a pri teh ne odstopajte
Zadeve se bo treba lotiti postopoma. Premislite, katero vedenje bi radi izboljšali, in nikar ne mislite, da bo šlo vse naenkrat. Ko boste pri sebi razčistili, kaj se vam zdi najpomembnejše, sedite z otrokoma in se o odločitvah pogovorite. Ta pogovor naj bo sproščen, ne v napetem razpoloženju in ne po kakšnem prepiru.

Ko boste postavili mejo in rekli ne, mora to biti ne. Zaradi tega je treba vnaprej premisliti, kaj je za vas najpomembnejše, katero vedenje vam najbolj otežuje družinsko življenje. Otroka morata začutiti, da resno mislite, in zato se morate za spremembo najprej trdno odločiti sami. Zdaj čutita, da že v sebi niste trdni, in to s pridom izkoriščata.

Poiščite strokovno pomoč
Bojim se, da ste vsi že tako zapleteni v medsebojne vzorce, da bi vam samim le težko uspelo.
Zelo dobro bi bilo, če bi se obrnili na šolsko svetovalno službo, ki vam bo lahko v veliko pomoč pri načrtovanju spremembe vedenja. Pomoč lahko poiščete tudi pri drugih strokovnjakih (na primer na Svetovalnem centru).

Mislim, da ste prvi korak k izboljšanju že storili – s tem, ko iščete pomoč. Upam, da res ste pripravljeni kaj narediti, saj vam vsem že teče voda v grlo. Je sicer že pozno, a se še da kaj storiti, a samo z doslednostjo. Držim pesti!

    
Piše: Eva Hrovat Kuhar                           Jana št.: 44/2011

Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti Elektronski naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebuješ Javascript. , oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.