Barbara Malič

Prof. dr. Barbara Malič

 Prof. dr. Barbara Malič, višja znanstvena sodelavka na Odseku za elektronsko keramiko Instituta Jožef Stefan, sodi med vodilne svetovne raziskovalke sinteze piezoelektrične keramike in tankih plasti. Zadnjih deset let se posveča raziskovanju alkalijskih niobatov, ki bi lahko nadomestili trenutno najbolj razširjene piezoelektrične keramične materiale, vendar bi bili do okolja in zdravja prijazni, saj ne vsebujejo svinca. Njeni rezultati zelo odmevajo doma in v svetu. Prejela je Zoisovo priznanje za leto 2010, vabijo jo na mednarodne konference in univerze, sodeluje pa tudi v dveh evropskih projektih.

Tehnična oziroma elektronska keramika je povsod okoli nas, a se tega niti ne zavedamo. Barbara Malič se večino poklicnega življenja ukvarja z raziskovanjem materialov, ki se imenujejo piezoelektriki in feroelektriki. »Piezoelektrike uporabljamo na področju ultrazvočne diagnostike v medicini, običajno pa niti pomislimo ne, da so recimo tudi v avtomobilih, na primer v senzorjih ali v sistemih za brizganje goriva v dizelskih motorjih. Najdemo jih v električnih kitarah, v starih vžigalnikih za prižiganje plina na štedilniku, smučkah (kjer dušijo vibracije) in celo v čestitkah, ki vam same zapojejo za rojstni dan!« pojasnjuje Barbara Malič in dodaja, da bi si sodobno življenje težko predstavljali brez njih. Kljub temu pa imajo eno veliko pomanjkljivost, in sicer vsebujejo več kot 60 utežnih odstotkov strupenega svinca. Zato raziskovalci zadnja leta veliko razmišljajo o materiali s podobnimi lastnostmi, ki pa ne bi bili škodljivi za zdravje in okolje. »Sama keramika med uporabo sicer ni nevarna, vendar smo pri njeni pripravi v stiku s prašnimi delci, in tudi ko jo odvržemo, postane obremenilna za okolje. Zato so piezoelektriki postali problem, in trudimo se poiskati nadomestne materiale, ki bi bili prijazni do okolja,« pojasnjuje Barbara Malič, zakaj se že skoraj deset let posveča raziskovanju materialov s podobnimi lastnostmi, kot jih ima piezoelektrična keramika, a ne vsebujejo svinca. »Ti novi materiali sicer še ne dosegajo vseh lastnosti svinčeve keramike, vendar pa so že primerni za določeno uporabo. Predvsem v medicinski diagnostiki kot ultrazvočni pretvorniki ali kot aktivni elementi naprav za odkrivanje razpok v materialih, recimo v gradbeništvu.« Seveda pa raziskovanje piezoelektrične keramike brez svinca ni edino področje njenega dela. Med drugim se ukvarja z raziskovanjem feroelektričnih tankih plasti, nanomaterialov.
Brez vprašanja, koliko je v svetu raziskovalke, ki jo je kemija navdušila že v osnovni šoli, prostora za dejavnosti, ki niso povezana z znanostjo, seveda ne gre. »Nekoliko lažje je, ker je raziskovalec tudi mož, otroka pa sta že odrasla. Drugače pa se ob službi ukvarjam samo še z družino, za vse drugo je zelo malo časa,« odgovarja sogovornica, ki misel na delo vsaj za kakšno uro odloži med sprehodom od službe do doma ob Gradaščici. »To je čas, ko neham razmišljati o službenih problemih in začnem razmišljati, kaj bom skuhala za kosilo. Spomnim se, da je bila hči še zelo majhna, ko je ugotovila, da smo raziskovalci v podobni kategoriji ljudi kot umetniki. Že zgodaj ji je postalo jasno, da je naše življenje najbrž res nekoliko drugačno od tistih, ki so v službi po 8 ur na dan. Skratka da je povsem samoumevno, da gremo zvečer nazaj v službo ali pa po tem, ko vse pospravimo, sedemo v kuhinjo in zasedemo mizo s papirji, ker moramo nujno še o nečem premisliti, kot to že vrsto let počnem jaz.«
Čakanje na dosežke je pri njenem delu dolgotrajno, potrebnih je veliko potrpljenja in vztrajnosti. Kaj jo pri tem žene; kaj jo v vsem tistem vmesnem času, ko ni rezultatov, navdaja z zadovoljstvom? »Veliko časa vzame že sama priprava keramike ali tankih plasti, predvsem pa potrebuješ premislek o tem, kar si naredil, in o tem, kaj še boš, da bi lahko neko lastnost materiala, ki si jo že dosegel, spremenil oziroma izboljšal. To je zelo kompleksno delo, saj lahko, ko spremeniš eno lastnost, to vpliva na številne druge.« Lahko se ti posreči, da enkrat nekaj narediš dobro, ampak potem moraš biti sposoben to ponoviti. To pa lahko narediš samo, če razumeš, kako si sploh dobil prvotno stanje. Samo če razumeš procese, ki se dogajajo v materialu, si jih na naslednji stopnji sposoben načrtovati in sčasoma spremeniti,« pojasnjuje prof. dr. Barbara Malič, ki na vprašanje, kaj ji predstavlja največji izziv, izstreli: »Želja po tem, da bi razumela, kaj se dogaja v materialih.« Da lahko razume, se mora ves čas učiti. »In to mi je še vedno zelo všeč,« sklene ta prijetna sogovornica ter ob opombi, da sodi na tem področju za eno ključnih strokovnjakinj v svetu, samo skromno zamahne z roko.