Zala Jevnikar

Zala Jevnikar pri delu uporablja človeške celične kulture, ki jih proučuje z različnimi metodami, ter analizira njihovo migracijo in invazijo. »Mehanizmi celičnih migracij so pomembni za različne faze v razvoju in delovanju organizma. Predvsem me zanima gibanje teh celic pri boleznih imunskega odziva, kot so avtoimunske bolezni, in pri raku,« pripoveduje 29-letna doktorica znanosti, ki se je za študij mikrobiologije odločila, ker se ji je zdelo, da je to še najbližje njenim raziskovalnim interesom. »Z raziskavami proučujemo beljakovine, ki imajo posebno vlogo pri celičnih migracijah, in odkrivamo, kakšna je ta njihova vloga.« Skupina, v okviru katere je pripravila doktorat, se ukvarja s tako imenovanimi proteazami. »To so encimi, beljakovine, ki cepijo druge beljakovine in imajo različne vloge v telesu.« V okviru doktorata je skupaj s sodelavci raziskovala pomen proteaze katepsina X pri migraciji limfocitov T. »Ta 'katepsin X' naj bi preko površinskih molekul, ki omogočajo pritrjanje celic, reguliral proces migracije. Kar pomeni, da bi, če bi lahko nadzorovali to beljakovino, lahko nadzorovali tudi gibanje limfocitov T in drugih levkocitov. To bi bilo zelo pomembno pri avtoimunskih boleznih, kot je luskavica, pri kateri je čezmerna migracija limfocitov T v kožo lahko škodljiva. Če bi lahko omejili gibanje limfocitov T in s tem njihovo migracijo v kožo, kjer sprožijo premočan imunski odziv, bi to torej lahko pomenilo, da smo odkrili uspešno zdravilo proti luskavici. Dosedanja zdravila za luskavico namreč niso učinkovita ali pa imajo močne stranske učinke.«
Raziskovalno zanimanje Zale Jevnikar je trenutno usmerjeno v proučevanje gibanja rakavih celic, ki povzroča nastanek metastaz pri raku. »Metastaze, pri katerih se rakave celice nenadzorovano širijo po telesu, so velik problem onkološkega zdravljenja in glavni vzrok smrti pri bolnikih z rakom. Migracije posameznih rakavih celic, ki je osnova metastaziranja, temeljijo na procesih, ki jih omogočajo proteaze,« pojasnjuje, zakaj jo zanimajo različni mehanizmi patološke migracije celic pri metastazah pa tudi pri različnih imunskih boleznih. Seveda ni edina, ki si želi, preprosto povedano, odkriti zdravilo, ki bi umirilo podivjane celice in tako morda ozdravilo ali preprečilo celo metastaziranje raka. »Seveda ne, s tem se ukvarja ogromno ljudi – ampak celice so zelo pretkane in so vedno vsaj korak pred nami. Tudi ko nekaj odkrijemo, bodo hitro naredile korak naprej. A naš cilj je, da smo jim čim bolj za petami!«
Ob takem delu rezultatov seveda ne gre pričakovati takoj, a Zala Jevnikar se s tem ne obremenjuje. »V idealni znanosti bi rezultate dobivali ves čas. Ne zdi se mi namreč prav, da se cenijo in objavljajo samo pozitivni rezultati, češ: »Nekaj sem odkril!« Kot da negativni rezultati, s katerimi ugotoviš, da nekaj ne drži, ali pa rezultati, ki ne pokažejo razlik, sploh ne bi bili pomembni. Prav zato, ker taki negativni rezultati niso objavljeni, se dogaja, da več različnih skupin dela eno in isto stvar, saj drug za drugega sploh ne vedo, in študije se podvajajo. V mojem idealnem svetu bi bili zato enakovredni in objavljeni vsi rezultati. Za znanost se daje veliko denarja, če bi se objavljali tudi negativni rezultati, se stroški ne bi podvajali. Znanost bi bila učinkovitejša. Vse, kar se odkrije, bi moralo biti pomembno, v znanosti ne bi smelo biti 'modernih tem', ki se laže objavljajo,« razmišlja. In kakšen je njen idealni neraziskovalni svet? »To je svet, v katerem ni krivic. Krivic in nestrpnosti – tega res ne prenesem. Ampak bilo bi pa tudi veliko zabave!«
Sama dobrim medčloveškim odnosom daje prednost pred vsem drugim, celo pred znanostjo. »Najprej časa za druženje s prijatelji ni bilo, saj sem preveč časa preživljala v laboratoriju, zdaj pa si ga odtrgam. Tudi v službi smo si z ekipo, v kateri prevladujejo ženske, ustvarili okolje, v katerem se dobro razumemo, si pomagamo in se tudi zabavamo.« Vse članice ekipe so zelo uspešne in Zala Jevnikar pravi, da pregovorne akademske nevoščljivosti med njimi ni. Ko ni v laboratoriju, čas preživlja s fantom, z družino, s prijatelji. »Nekje v ozadju se ves čas dogajajo procesi, povezani z delom, a te povezave skušam nekako izklopiti. Ko enkrat padeš v raziskovalni svet, na to misliš ves čas. Vendar pa sem se naučila izklapljati. Ne vem, ali je dobro, da se ves čas posvečaš izključno eni sami stvari.« Družino na Primorskem obiskuje ob koncih tedna, sprošča jo kuhanje, ki se ji zdi podobno kot eksperimentiranje. Letos odhaja na postdoktorski študij v Švico, kjer se ji bo, potem ko bo doktoriral tudi sam, pridružil fant Matija, ki prav tako dela na fakulteti za farmacijo. V kratkem se nameravata poročiti. Zali Jevnikar se ne zdi, da bi družinsko življenje lahko povzročilo kakršne koli težave v akademski karieri. »Doba materinstva se je malo pomaknila, ženske imamo za raziskovanje enako veliko časa kot moški kolegi. Trenutno nimam občutka, da smo na slabšem, ne nazadnje morajo tudi moški skrbeti za družino. Sem za enakopravnost in razumem vse tiste ženske, ki imajo težave, ko želijo narediti kariero v znanosti. Sama pa jih doslej nisem občutila. Mogoče jih bom kdaj pozneje.«
Po vrnitvi iz Švice si želi na fakulteti za farmacijo, kjer kot asistentka tudi predava, nadaljevati začete študije. »Želela bi si tudi sodelovanja z industrijo, saj je zelo pomembno, da damo raziskovalci koristna odkritja v uporabo čim prej. Le tako je mogoče upati, da bodo koristna,« nam je še zaupala ta prijetna in zgovorna sogovornica, preden je oddrvela nazaj v laboratorij nahranit »svoje« celice; tiste, s katerimi se skupaj s sodelavkami in sodelavci približuje nemogočemu – da bi znanstveniki biologijo enkrat le premagali in bi jim kljub temu, da je, kot pravi Zala Jevnikar, ta vedno korak pred znanostjo, morda nekoč le uspelo odkriti tudi zdravilo za raka.