| Na robu revolucije |
|
|
 |
| torek, 31. maj 2011 | |||
»Dolgo smo si vse, ki smo delale pri tem, želele raziskati nasilje, saj nihče ni imel relevantnih podatkov. Prvi del raziskave smo naredile na fakulteti in veliko rezultatov je primerljivih s tujino. Presenetila nas je predvsem množičnost psihološkega nasilja. Doživlja ga vsaka druga ženska. In to ne le doma, vse več ga je tudi na delovnem mestu. Veliko je šikaniranja, slabega ravnanja z ljudmi, ženske pa so veliko bolj obremenjene že zato, ker opravljajo dvojno delo, v službi in doma. Vse to se združi v občutku, da si takrat, ko nekdo nad teboj izvaja nasilje, povsem nemočen,« pravi Vesna Leskošek in poudarja, da se je po uveljavitvi zakona o preprečevanju nasilja v družini že marsikaj spremenilo na bolje. Največji del raziskovalnega dela doslej je posvetila proučevanju revščine. »Zdi se mi, da je to pereč problem, revni ljudje pa nimajo javnih zagovornikov oziroma jih imajo čedalje manj; nimajo glasu. Po drugi strani je vedno več socialnih politik usmerjenih predvsem v vprašanje, kako zagotavljati delo za kapitalista, delavce za kapital.« Nekoč je bilo drugače. »Klasične močne socialne države so delovale tako, da so vendarle človeku zagotavljale neodvisnost od razmer na trgu. Ker je obstajal močan sistem socialne varnosti, so imeli ljudje dovolj denarja, da so preživeli in se dobro izobrazili, tudi če niso imeli službe. To jim je omogočalo, da jim ni bilo treba poprijeti za vsako delo, ki je bilo zlorabljajoče. Imeli so dobro pogajalsko pozicijo. Zdaj pa se sistem spreminja tako, da so ljudje prisiljeni sprejeti vsako zaposlitev. Danes ne moreš imeti pozicije, neodvisne od trga, saj je tvoje preživetje vedno bolj odvisno od tega, da si moraš pomagati sam.« Ali to pomeni, da lahko pričakujemo konec socialne države? »Mislim, da si tega država vseeno ne bo nikoli upala do konca privoščiti.« Je pa, dodaja, dobro vedeti, da je koncept socialne države pravzaprav projekt, ki je nastal, da bi ohranili kapitalizem. »Socialna država je nastala zato, da je v zgodnjem kapitalizmu uravnavala tiste neenakosti, ki jih je sprožal trg. Trg sam po sebi vedno sproža neenakosti; nikoli jih ne odpravlja, vedno jih povzroča. Ne more biti drugače, saj je interes vedno profit, in to profit lastnika. Ena od teorij pravi, da je bil to odgovor na marksizem: če kapitalizem res povzroča neenakosti in če nočemo socializma, moramo ljudem zagotoviti osnovne pravice, da zmanjšamo to osnovno razredno napetost.« A zdi se ji, da se danes spomin na to, zakaj je nastala socialna država, izgublja, ljudi pa spet delajo čedalje bolj odvisne od trga. »Ob tem bi se morali spomniti izkušnje med 1. in 2. svetovno vojno. Takrat je bilo veliko ljudi brez službe, ampak potem smo dobili totalitarizem, nacizem. To je dober primer, kaj se zgodi, če ljudi preveč prepustiš razmeram na trgu. Radikalno zniževanje socialne države in prepuščanje ljudi trgu je veliko tveganje za države ter politike.« Kaj ji pri delu daje največji občutek zadovoljstva? »Tega je več, prav toliko kot je zadovoljstva, pa je tudi frustracij. Frustrira me, ker nas je veliko takih, ki se zavzemamo za to, da bi imeli pravičnejšo družbo, ki za to zastavljamo svoj glas, a nas nihče ne sliši. Vsaj ne tako, da bi nas tudi upoštevali. Sama recimo zelo pazljivo preberem vsak predlog zakona s področja sociale, opozorim na pomanjkljivosti, dam pripombe in potem se ne zgodi – nič. Ampak res čisto nič! Od tega ni prav nobenega učinka na politiko. Ljudje morda o vsem skupaj res malo več vedo, spremembe ni pa nobene.« Jo pa zato toliko bolj zadovoljuje samo delo, zasebno in službeno sta pri njej ves čas tesno prepletena. »Vedno sem imela skupino prijateljev, s katerimi smo skupaj ustvarjali, delali, bili angažirani. Tudi partner dela na Fakulteti za socialno delo, ampak prav nič ne pogrešam druge zasebnosti.« Kaj jo je gnalo, da se je po dvanajstih letih dela v praksi zaposlila na fakulteti in naredila doktorat? »Ni me več zadovoljevalo samo konkretno delo. Ves čas sem bila tudi javno aktivna, saj sem prepričana, da je treba angažirano delovati v javnosti, reflektirati življenje, ki ga živiš, in to, kako ga živiš. Za revne, izključene sem si želela narediti več, svoje pa je naredila tudi osebna naravnanost. Ves čas so me pestile krivice, ki jih nisem prenesla. Že od malega se mi zdi, da to težko prenašam in da je to nekaj, kar se mi zdi v osnovi krivično do ljudi.« Lahko torej pričakujemo, da bodo ljudje, za katere se pri svojem delu zavzema, enkrat le imeli dovolj in se oglasili? »Mislim, da smo že nekaj časa na robu revolucije. Poglejte samo Grčijo ali Francijo ter Belgijo, kjer smo že imeli velike proteste.« Kdaj lahko torej pričakujemo ta veliki pok; do kod lahko še vse skupaj gre?« »To je vprašanje za milijon dolarjev,« se nasmehne. Tekst: ALMA M. SEDLAR, Foto: JAKA KOREN | |||
