| Več odgovornosti in zrelosti |
|
|
 |
| sreda, 30. november 2011 | |||
Dobiva se v Petit Cafeju, priljubljenem zbirališču ljubljanske mladine. Maja zamuja eno uro. Delala je do pozne noči in zjutraj se je morala še pripeljati iz Maribora v Ljubljano. Dan prej je ona zastonj čakala mene, ker sva si zapisali različna datuma intervjuja. Pridrvi vsa razburjena, vrže roke okoli mene in me zasuje s ploho opravičil. »Joj, to je grozno, ne vem več, kje se me drži glava! Moje življenje je norišnica, sploh ne dohajam več!« odsope ter naroči belo kavo in naravni pomarančni sok. Enaka in drugačna kot vrstniki Maja Keuc je naša nominiranka za Slovenko leta prav zato. Ker razmišlja s svojo glavo, ker vztraja pri tistem, v kar verjame in ker je za to pripravljena trdo delati. Lastnosti, ki jih pri njeni generaciji pogrešamo. Se zato počuti drugačno? »Včasih seveda se. Služim denar, živim na svojem, sprejemam pomembne odločitve v starosti, ko sovrstniki dobivajo žepnino. Po drugi strani v prostem času počnem enake stvari, se enako zabavam in pogovarjam o istih temah, tako da čisto drugačna pa le nisem.« Se motimo, če med mladino opažamo vedno več egoizma, neobčutljivosti za druge, lenobe in pričakovanja, da jim bo svet prinešen na pladnju? »Ne, žal ne,« pravi Maja. »Jaz tega okoli sebe vidim zelo veliko. Kar nasršim se, ko spet enkrat poslušam izgovore, zakaj se nekdo nečesa ne loti. Vsi bi vse imeli in bili velike face, le malokdo se je pripravljen potruditi. Raje se ukvarjajo z drugimi kot s sabo in prežijo na njihove napake, namesto da bi popravljali svoje. Če bi ljudje energijo, ki jo porabijo za ukvarjanje s tujimi življenji, usmerili vase, bi bil svet čisto drugačen kraj.« Je imela s slavo veliko slabih izkušenj? »Vedno pravim, da je vse za nekaj dobro. Verjetno sem že morala iti na Slovenija ima talent, da zdaj sem, kjer sem. Verjamem, da bi se to lahko zgodilo tudi drugače; počasneje in brez takega pompa. A tako sem imela priložnost hitro zaokrožiti po glasbeni sceni in spoznati ljudi. Nekatere zdaj cenim veliko bolj, druge veliko manj, hvaležna sem za izkušnjo.« Biti vsem na očeh ni nekaj, kar bi Majo posebej veselilo. »To je lahko zelo naporno. Vsi nekaj hočejo od tebe, vsi nekaj pričakujejo, ljudje imajo že vnaprej izdelano mnenje, kakšen si. O sebi sem velikokrat slišala, da sem važna, da se nosim. Verjetno zato, ker večina vidi le mojo odrsko podobo. To je čisto druga Maja, kot sem jaz.« Sprva so jo neprijazni zapisi v obrekljivih medijih prizadeli, potem je dobila tršo kožo. »Nisem mogla verjetni, kaj vse so napisali. Neumnosti in laži, iz malenkosti so napihnili celotne zgodbe. Nekje sem celo prebrala, da so mi izklopili mobilni telefon, ker ne plačujem računov, in zdaj zanj »žicam« sestro. Nekdo me je videl plačevati in se mu je to res zdelo tako pomembno, da je obvestil medije. Mimogrede, bila sem v Londonu in zato sem zamudila plačilo.« Slovenija je premajhna Maja se bo v kratkem odpravila na študij v London, česar se izjemno veseli. Iskreno pove, da bi bila zelo razočarana, če bi se njena glasbena pot ustavila v Sloveniji. »Želim si, da bi r'n'b in soul glasba imela tu več poslušalcev in več podpore. A ni tako. Vsak korak na poti do mojega albuma je bil boj, stvari, ki si jih želim početi, tukaj nimajo perspektive. Tovrsten festival verjetno ne bi preživel, prodali bi morda dva ali tri velike koncerte na leto. V Londonu je ta scena velika in ima bogato tradicijo. Izvajalci imajo obilo priložnosti za nastopanje, občinstvo pa se odziva tako neverjetno, da ga skoraj fizično čutiš. Zlahka najdeš glasbenike, ki si želijo ustvarjati; enačbe in minutaže te ne omejujejo.« Maja ne sanja o tem, da bi postala naslednja Christina Aguillera. Ve, da je možnost za kaj takega zanemarljiva. A to niti ni njen cilj. »Želim si delati glasbo po svojem srcu in sodelovati s sorodnimi dušami. Če morda končam nekje v glasbenem ozadju ali kot učiteljica petja, nič hudega. Glavno je, da uživam v tem, kar počnem.« Tekst:: Tina Nika Snoj | |||
Zadnji dodani
Kadar je delo prisila, je življenje suženjstvo!