Nominiranka za Slovenko leta Vilma Novak z Rudijem Hrastarjem iz Metlike, brez katerega tabori na Kolpi ne bi tako lepo uspeli.

Vilmi Novak je bila dobrota položena v zibelko s primarno družino, družinskimi izleti, rožami, pticami in vršaci, ki jih je od malega prehodila z očetom. »Narava mi pomeni več kot vse bogastvo.« Tudi zaradi ljubezni do hribov je postala že v srednješolskih letih prostovoljka in začela pomagati drugim najprej v okviru Planinskega društva Domžale kot varuhinja gorske narave in mentorica mlajšim otrokom. Pomoč drugim se je v tridesetih letih le nadaljevala in stopnjevala, zahtevala je veliko časa, dopustov, priprav in učenja – ljubezen je bila seveda samoumevna. »Znanka mi je nekoč rekla, da sem bila na svet poslana zato, da pomagam drugim,« se nasmehne vprašanju, zakaj se razdaja, »in to kar drži!«
Porodnišnica, ker ima rada življenje. Še vedno se iz časov šolanja za medicinsko sestro babiške smeri spominja dela v porodni sobi. »Čudovito je bilo, čudovito! Pri mamici sem bila ves med porodom, pogovarjali sva se, počivali, dihali skupaj; prvi porod sem imela že leta 1977, veliko me je naučila babica Jasna Žagar, še danes sva prijateljici, ki me je vedno opominjala, naj dvignem roke ob delu, ker sem tako majhna, da mi pult sega do dojk (smeh). To mi je ostalo, vse smo se veliko naučile od teh babic, tudi zdravniki. Babiški poklic je življenjski poklic.« A ni ostala tam, med novorojenci, ker ni mogla dobiti štipendije za nadaljnji študij, iz njihovega razreda pa so le tri babice dobile službo. In prva zaposlitev jo je odpeljala na UKC v Center za intenzivno terapijo (CIT), natančneje na srčno kirurgijo k prof. Košaku in tam je ostala leto in pol. »Veliko znanja, res, le smrti nisem mogla sprejeti – rada imam življenje.« Odšla je nazaj v porodnišnico s priporočilom dr. Turkove in končno »prišla nazaj k otrokom in delu, ki ga imam rada. A leto in pol dela na CIT jo je zaznamovalo tudi drugače, saj se je tam spoznala z osebo z motnjami v duševnem razvoju, pravzaprav hčerko prof. Košaka, ki je zaradi hude prometne nesreče postala umsko prizadeta: sestre, ki jih je določil profesor, so se ukvarjale tudi z njo. »Hodile smo od osmega nadstropja do kleti in nazaj, pletle, kvačkale, jo umivale, se pogovarjale. Že takrat sem čutila, da je to morda tudi to.« Seveda, skrb za manj srečne od nje je pozneje postala njena tretja služba, a njen službeni dom je še vedno ljubljanska porodnišnica, tam je najprej delala na oddelku z novorojenci, zdaj pa že več kot dve desetletji pomaga mamicam v edinem laktariju v Sloveniji. Tam si mamice nedonošenčkov in bolnih otrok izbrizgavajo mleko – zadnja leta to dela kot mednarodno pooblaščena svetovalka za dojenje (IBCLC). A medtem in hkrati je opravljala še drugo in tretjo 'službo' prostovoljke.
Prostovoljka za vse življenje. Le ko si je ustvarila družino, je za zelo kratek čas zmanjkalo časa za prostovoljstvo, vse do tedaj, dokler ni imel sin, ker je bil legastenik, v šoli težave. »Ko je maja istega leta od Anite Ogulin dobila povabilo, da bi šla kot medicinska sestra z malo drugačnimi otroki na morje, sem šla.« Hodila je pet let, nato so jo povabili, da bi prostovoljno delala tudi z osebami s posebnimi potrebami. Zaznamovali so jo tako zelo, da že dvanajsto leto sodeluje z društvom Mali princ iz Šmihela in zvezo Sožitje ter pomaga osebam z motnjo v duševnem razvoju tudi s seminarji na temo spolnosti. Je tudi vodja programov vseživljenjskega učenja in doživljajskih taborov. »Kljub temu sem še delala oboje, toda ko smo začeli hoditi tudi na Kolpo, mi je začelo zmanjkovati dopusta.« Ja, njen dopust je bil in je namenjen otrokom s posebnimi potrebami že dvanajst let, pravzaprav vsa družina pomaga soljudem na osnovi prostovoljstva: njen mož pripravlja in hodi na pohode z osebami z motnjo v duševnem razvoju, hčerka je prostovoljka pri društvu Sožitje. »Imela je učne težave, ko je prišla v Ljubljano, padla je, zelo hudo ji je bilo: no, ravno takrat so me klicali iz Malega princa, z njimi je šla na morje za nekaj dni in prišla nazaj kot drug človek: od takrat pomaga tem ljudem.«
Kadar zapoje srce, živi življenje. Vilma že veliko let hodi na tabore z OMDR (osebami z motnjo v duševnem razvoju). »Ti ljudje so takšni, da te sprejmejo ali pa ne: te pobožajo, se stisnejo k tebi in zadnji dan tabora vsi jokamo ter si obljubljamo, da se še vidimo, da si bomo pisali, veš, da delaš prav, da so usvojili znanje. Saj sem utrujena, drži, a hkrati zelo napolnjena z energijo za delo v službi – zdi se mi, da mi srce poje, kadar grem na tabore!« Za vsem se seveda skriva veliko dela in priprav: načrtovanje, iskanje sponzorjev, ki 'varovančke', kot jim pravi Vilma, razveselijo s kako majico, kapami in sladkarijami, a tudi to jo veseli. Seveda ni preprosto, ker je treba veliko izobraževanja, pravilnih odločitev, kadar skrbiš za odrasle z motnjo, ki so stari od 14 do 63 let in jih je na taborih tudi več kot trideset. »Včasih je potrebna neomajna odločnost, ker te znajo hitro oviti okoli prsta.« Na seminarjih ob koncu tedna na temo spolnosti pripelje Vilma varovančke v porodnišnico, ogledajo si nosečnico, dekleta jo pobožajo po trebuhu, si pogledajo film o tem, kako so otroci videti v maminem trebuščku (»Izredno ganjeni so!«), se pogovarja z njimi, kako se zaščititi ob spolnem odnosu ... »Skorajda ne morejo biti mamice, čeprav odobravam ljubezen, ki se poraja, če so le zaščiteni in če jim le njihovi starši, ki so zaščitniški, dovolijo. A tudi oni se morajo imeti radi, se stisniti, prijeti za roko, morajo imeti življenje – vsi to potrebujemo!«
Ko podariš življenje. Vilma, vizionarska vodnarka, je kljub življenju, polnem osebnih preizkušenj, srečen človek: rada ima svoje delo, rada pomaga, rada je prostovoljka, ob nominaciji za Janino Slovenko leto se ji izpolnila tudi skrita želja, da bi doživela, da bi jo oblekli modni strokovnjaki in prvič v življenju naličili. Saj res, izpolnila se ji je tudi največja, življenjska želja – darovati krvotvorne matične celice. »Ko so me izbrali, da lahko pomagam, so bili občutki čudoviti: naježila se mi je koža, ker sem lahko naredila nekaj dobrega, nekaj za svojo dušo.« Te čudovite občutke je kot dvakratna darovalka kostnega mozga doživela dvakrat, a še lepši je, ker je rešila življenje sočloveku. »Če bi rekli, da nekdo spet potrebuje moj kostni mozeg, bi ga dala – ne danes, že včeraj.«

Več v Jani št.49

tekst: MIŠA ČERMAK