| Zmagovalna zgodba - Čita, ho! |
|
|
 |
| petek, 11. november 2011 | |||
Neke nedelje naju je Vale povabil na ogled posnetkov, ki jih je napravil, ko smo bili nazadnje pri njegovi počitniški hišici. »Daj no, Janez! Otrok je s starima na morju, zato se nikar ne izgovarjaj, da ne moreta priti! Boš videl, kako mi je tvoja žena zadnjič fantastično pozirala. Najraje bi poslal posnetke v Playboy.« Pri tistem nedolžnem snemanju je bil Janez ves čas poleg in ga je vse skupaj celo zabavalo. Pa sva šla. Platno je bilo že pripravljeno, projektor tudi. Beti je natočila prošek, ki sta ga z Valetom prinesla iz Dalmacije, in predstava se je začela. V lila bikinkah z belimi trakci, ki so bile za današnji čas več kot spodobne, sem ležala na travi, potem sem se morala obrniti, ker je Vale čisto nor na zadnjice, kakor sam pravi, z aparatom se je približal mojemu oprsju, se pomikal proti mednožju in po nogah navzdol. Postalo mi je nerodno. V smehu sem vstala, zamahnila z roko in se umaknila. »Mater, Janez, tvoja miška je babnica in pol. Postava peščene ure! V pasu je kot osa, tisti dve jabolki zgoraj … človek bi kar zagrizel vanje,« je Vale ob gledanju posnetkov zanalašč dražil mojega soproga. Njegova žena Beti mi je v smehu nakazovala, naj vendar pogledam Janeza, kako si ob gledanju posnetkov grize ustnice. Potem se je zbral in rekel: »Poglejta mojo ženo, kako se nastavlja!« Smejal se je, a obrazne mišice so bile trde, tako da nisem vedela, ali je name ponosen ali se zame boji. Malo smo pili, se šalili, Janezu so se zdeli posnetki čedalje boljši. Celo hvalil me je, kako idealne mere imam. »Zdajle vama bom pokazal nekaj, česar prav gotovo še nista videla,« je Vale najavil ves vzhičen. Na platnu se je začel odvijati film s pornografsko vsebino. Vale je službeno veliko potoval in kupoval stvari, ki jih pri nas ni bilo mogoče dobiti. Med nogami me je kmalu začelo ščemeti. Začutila sem, kako se mi bradavici krčita in postajata vse bolj štrleči in trdi. V zadregi sem preko dojk prekrižala roki. Janez je začel kratko dihati. Njegovo koleno se je, misleč da ga nihče ne vidi, trdo približalo mojemu. Navrgla sem nekaj komentarjev, a vznemirjenja se ni dalo skriti. Janez se je sklonil naprej, si z rokami podprl glavo ob klubsko mizico, saj mu je začel junak v hlačah vidno rasti. Vale in Beti sta le s težavo zadrževala smeh. Prizori v filmu so bili čedalje bolj vroči. Ko sta k mladi ženski prišla dva vodovodarja in se je ves čas motala okoli njiju, tako da sta jo nazadnje le začela obdelovati, je prišlo do vrelišča. »Dragica, domov bo treba,« je s hropečim glasom izdavil Janez, »pozno je in tole vino mi je obležalo v želodcu.« Tudi jaz sem si noro želela v posteljo, a sem se zaradi lepšega obotavljala z nedolžnim vprašanjem: »A že?« S tako močjo me je uščipnil v stegno, da sem glasno zajavkala. Najina gostitelja sta razumela namig. Njima je bilo lahko, saj sta si film ogledala najmanj stokrat in se potem predajala strastem. Vale nama je pomenljivo ponudil spalnico, a toliko ponosa sva vendarle še premogla, da sva se na hitro poslovila in stekla proti avtu. Sprva sva bila čisto tiho. Na križišču sem mu rekla, da bi bilo dobro, če bi vozil hitreje. »Pripravi ključ od vrat. Steci v hišo in se sleci. Avto bom pustil na dvorišču. Ni časa za odklepanje garaže!« Ko sem stopila v predsobo, je bil že za menoj. Dvignil mi je krilo, strgal hlačke, me pritisnil ob zid in ga zasadil vame. Hitro sva končala. Vedela sem, da je bil to šele začetek. V naglici sem s sebe zmetala še tisti dve cunjici in stopila pod tuš. Pa je prišel takoj za mano. Bilo je kot v filmu Psiho, le da je namesto noža zasadil vame drug predmet, še daljši, še bolj trd. Mokra sem stekla v spalnico. Kaj bi pravila o vodovodarjih in drugih prizorih, ki sva jih strastno podoživljala. Moj Janez je naenkrat vstal, zarjul »Čita, ho!« in se z zaletom vrgel na posteljo … Preostanek noči sva preživela vsak v svojem prostoru. Jaz v otroški sobi, Janez v dnevni. Naslednji dan sva šla po novo posteljo, takšno brez nog. Še vedno trdno stoji v spalnici, le posteljni vložek sva večkrat zamenjala. Zadnja leta zgolj zaradi zdravja. Zdaj jih imava okoli sedemdeset. Eden več, drugi manj. Moj Tarzan dobiva pri urologu neke tablete za prekrvitev. Na modri recept, kajpak. Saj ne vem, kako se jim reče. Cianis, cialis ali nekaj podobnega. Jaz jim rečem kar ciankalij. Kadar hodi za mano in mi govori o krasni ritki, vem, da je vzel tableto. Četudi tisti trenutek nimam prav velike želje, ali bolje rečeno potrpljenja, sem na voljo. Preračunala sem, da stane vsak skok 12,5 €. Denarja pa pri naši hiši ne mečemo skozi okno! Še to! Moje mere so se spremenile. Proporci v tistih lepih časih so bili 95-65-95. Zdaj so 115-105-115. Moj Tarzan me zna vedno potolažiti. Ko gledava kakšno modno revijo ali izbor za najlepšo mladenko, si ne more kaj, da ne bi rekel: »Teh kosti pa ne bi obiral za noben denar! Babnica mora biti mehka, sočna!« Zagrabi mojo bedračo in nadaljuje: »To, to je ta pravo!« Grušenka | |||
Zadnji dodani
Če ljubezen nosiš v sebi, potem jo vedno tudi srečaš.