Jezikovna šola v Tokiu - čisto drugačne počitnice

Vajeni smo, da se ljudje učijo nemščine, španščine, italijanščine, francoščine in izpopolnjujejo angleščino, japonščina pa je malodane eksotika. Tako se je zdelo tudi Ljubljančanu Gregorju Frasu, ki ga je prav zato, ker se učenja japonščine loti bolj malo ljudi, ta jezik toliko bolj zamikal.

Da se vzbudi zanimanje za neki jezik, pa te mora k sebi klicati tudi dežela. »Vedno sem rad potoval, vedno rad pobegnem na lepše, se zapeljem v tuje, neznane kraje, Japonska pa je moj prvi malce bolj oddaljen cilj. Ta dežela me je od nekdaj navduševala in lani sem se o tem tudi prepričal. Najprej pa sem se kar v Sloveniji lotil učenja japonščine. Rekel sem si: zakaj pa ne japonščina? Prav gotovo mora biti zanimivo. Tako kot dežela me je torej zanimal tudi jezik,« pravi Gregor Fras.
Lanskega septembra, ko je za sabo že imel nekaj ur učenja japonščine, se je podal še na jezikovno šolo v glavno mesto dežele vzhajajočega sonca, Tokio. Dejstvo, da se podaja v popolnoma drug svet in da potuje sam, ga ni niti malo zmedlo. Prva stvar, s katero se je na Japonskem seznanil, je bil promet. Japonci so znani po svojih hitrih vlakih. »Najprej sem poskrbel za nakup kartice, ki omogoča vožnjo z vsemi oblikami javnega transporta – nadzemno in podzemno železnico ter avtobusom. Promet je v Tokiu res izjemno dobro organiziran in se ne more primerjati z razmerami v Sloveniji. Pri nas včasih niti ne veš, ali se bo avtobus res pripeljal, tam na vlak nikoli nisem čakal več kot dve minuti. Pa že to je bilo veliko. Na začetku sem si mislil, da se bom težko znašel v tem velemestu, vendar nisem imel nobenih problemov.«
Udeleženci jezikovnega tečaja, ki so bili nameščeni v nekakšne garsonjere s sobo, kuhinjsko nišo in majhno kopalnico, so prihajali z vseh vetrov – med drugim iz Norveške, Španije, Italije in Koreje –, imeli pa so različne razloge učenja japonščine. Med njimi sta bila recimo dva, ki sta bila poročena z Japonkama.

Tokio ponuja veliko
Trije tedni v Tokiu so minevali v ustaljenem ritmu – dopustniško neomejeno spanje do dopoldanskih ur, če je bila volja, nato pa ob enih popoldne začetek triurnega intenzivnega učenja japonščine. Po tečaju se je družba po navadi odpravila v katerega številnih lokalov z raznovrstno hrano, kjer je Gregor najraje izbiral kar japonsko kuhinjo, saj so mu riž kot osnova vsakega njihovega obroka in različno meso – od jegulj do rakcev – izjemno dišali.
V kateri izmed restavracij s hitro prehrano pa je včasih preizkusil tudi svoje osnovno znanje sicer zahtevne japonščine. S sporazumevanjem na Japonskem načeloma ni težav, čeprav angleščine ne znajo prav dobro. Ljudje so po eni strani zelo zadržani, po drugi pa izjemno prijazni in ustrežljivi na vsakem koraku – še posebno v prodajalnah, ki so odprte tja do 23. ure zvečer, vas bodo pozdravljali in se vam klanjali, da vam bo že skoraj nelagodno.

Več v Jani, št. 15, 13. 4. 2010