|
|
Fascinantno špansko mesto Segovia
|
Ko cesta mimo pašnikov z biki in konji pripelje na tisoč metrov visoko planoto osrednje Španije, se pred očmi iznenada prikaže mesto Segovia, ki od daleč spominja na velikansko ladjo. Krmilo je dvonadstropni rimski akvadukt, jambore predstavljajo cerkveni stolpi, premec pa veličastni grad Alcazar, zgrajen na robu skalnatega previsa. Vsak zavojevalec je v tem mestu, ki ga uvrščajo med svetovno dediščino in je pod pokroviteljstvom Unesca, pustil svoj pečat. Zapuščina je tako bogata, da prebivalstvu daje osnovni kruh.
Potres leta 1511 mu ni mogel do živega
Vstop v Segovio je pod arkadami veličastnega vodnega viadukta, največjega v Španiji, zgrajenega leta 74 pred našim štetjem, s pečatom izklesane rimske volkulje na vrhu. Ko so se Rimljani širili po Iberskem polotoku, so ta kraj izbrali za vojaško trdnjavo, le da ni imel vode. Napeljali so jo iz petnajst kilometrov oddaljene reke Frijo po viaduktu, zgrajenem iz granitnih kamnov v dolžini 720 metrov in višini 30 metrov. Bil je tako trden, da mu celo silovit potres iz leta 1511, ki je prizadel večino Evrope, ni mogel do živega. Akvadukt pa je deloval do začetka dvajsetega stoletja! 
V mestu je potres zrušil stolnico iz dvanajstega stoletja, v kateri je bila leta 1474 Isabela Catolica oklicana za kastiljsko kraljico. Po potresu so zgradili novo.
Z Isabelo se je odprla Indija Koromandija
Kraljica Isabela, poročena s Ferdinandom Aragonskim, je prva in najpomembnejša španska kraljica. V Segovio se je kraljevski par poleti zatekal pred vročino. Živela sta v gradu Alcazar. Kraljica je znana zaradi Krištofa Kolumba, ki brez njene podpore ne bi odkril Amerike. Tedaj se je Španiji zgodila Indija Koromandija, saj je več stoletij dobivala na tone zlata iz Južne Amerike. Veliko ga je ostalo v cerkvah in v trezorjih, skritih pod zemljo. 
Lutke pa kar na tleh in za točilnim pultom
Segovia ima kljub uničujoči državljanski vojni kaj pokazati. Prihranjena pa ji je bila druga svetovna vojna. V mestu najdemo 13 cerkva in mestno jedro, ki ga je zavaroval Unesco. Tja se valijo reke turistov, večeri pa so sploh živahni, polni raznovrstnih dogodkov. Mesto postane en sam oder. Mene so najbolj presenetili lutkarji, zbrani na mednarodnem festivalu, ki so kar na tleh pripovedovali pravljice, igrali in prepevali na trgih, zvečer pa so imeli predstave kar za katerim od točilnih pultov.
Še prašiči imajo svojo zgodovino!
Na nekem ostanku rimskega mozaika sem opazila prizor vojaka, ki se bojuje z velikanskim veprom. Res je, da so jih pobijali za hrano, a Keltom, prvotnim prebivalcem, so pomenili nekaj več. Tako so jih častili, da so jih klesali iz kamenja v naravni velikosti in jih postavljali vsepovsod. Pujsi so edini spomin na Kelte in spominek za turiste. A zgodovino so pujsi pisali tudi med 300-letno arabsko zasedbo Iberskega polotoka do leta 1085. »To je bilo edino blago, ki nam ga Arabci niso pokradli, ker ne jedo svinjine. Za nas pa je pršut zakon,« je razložil gostilničar, ko je dobroto kapljal z olivnim oljem in ga posul s sirom. Pršut je najljubša mesnina. Nič čudnega, da prašičjerejcem gledajo pod prste, kako jih hranijo. Farme so posejane po vsej segovijski planoti, kjer se sicer pasejo tudi biki, konji in krave.
Tekst in foto: Albina Podbevšek
|
