Išči                     Prijava/Registracija
  
Pravljični Salzburg Natisni
 
Pošlji prijatelju
petek, 19. november 2010

Teaser
Mesto je prava kulisa za adventno dogajanje z jaslicami, božično okrašenimi smrečicami in živahnimi sejemskimi stojnicami, ki jih postavijo že sredi novembra.
Salzburg je eno tistih srečnih mest, ki si ne privoščijo zimskega spanja. Ko se odene v snežno odejo, je naravnost pravljičen. Salzburžani so se potrudili, da je  vreden obiska tudi v mrzlih decembrskih dneh, saj ti premrle roke hitro ogreje kozarec kuhanega vina, ki ga ponujajo domala za vsakim vogalom lepo ohranjenega, predvsem baročnega mestnega jedra. To je prava kulisa za adventno dogajanje z jaslicami, božično okrašenimi smrečicami in  živahnimi sejemskimi stojnicami, ki jih postavijo že sredi novembra.

Salzburg je še prestolnica Mozartove glasbe, številnih muzejev, umetniških galerij, kulturnih prireditev in ne nazadnje vsakovrstnih restavracij, med katerimi so najbolj priljubljene, tudi med domačini, tradicionalne pivnice s prestami, golažem in kranjskimi klobasami. Pa seveda obveznimi oberkreinerji, beri: Avseniki.

Sejem med zamrznjenimi fontanami Veseljaškega dvorca
Ime Salzburg zgovorno priča, da se je mesto dolga stoletja preživljalo na račun bogatih rudnikov soli, ki so bili v lasti Cerkve. Zato je polno cerkva, razkošnih dvorcev in palač. Najbolj nenavaden je dvorec Hellbrunn, imenovan Lustschloss – Veseljaški grad, ki ga je pred štirimi stoletji dal zgraditi nadškof  Markus Sittikus in ga namenil zabavi cerkvenih vladarjev. Ti so uživali na vrtu stoterih studencev, spretno speljanih v vodnjake, potoke in mlinčke, v tako imenovane vodne igre, tehnično čudo za tiste čase, ki še danes zbuja začudenje. Tam zdaj že deseto leto prirejajo božični sejem na vrtu dvorca, zgrajenega nad vodnjakom. Posebej pravljičen je takrat, ko vodnjaki zamrznejo in se lesketajo v siju barvne svetlobe. Obiskovalci so sicer  prikrajšani za »čudež« vodnih iger ob kamniti mizi. Namreč: ko se je nekdaj gostitelj – nadškof – naveličal pijanih gostov,  je dal znamenje skritemu služabniku, da je odprl vodo, in ta je z močnim curkom skozi luknje kamnitih stolov odgnala pijano druščino. V adventu zdaj prirejajo sprehode z laternami v rokah, ob spremljavi božičnega zborovskega petja.

Adventna tržnica s 500-letno tradicijo
Od UNESCA zavarovano mestno jedro je v adventu en sam prireditveni oder s številnimi stojnicami.  Najbolj obiskana je zgodovinska božična tržnica na trgu ob katedrali, ustanovljena že v petnajstem stoletju. Pravijo,  da je to najlepši sejem na nemško govorečem prostoru. Tu posebej diši po kuhanem vinu s cimetom, pečenih jabolkih, pečenem kostanju, punču in praženih mandljih. Stojnice pa se šibijo od adventnih venčkov, domačih piškotov in raznovrstnih ročno narejenih izdelkov,  saj so tod doma odlični rezbarji, ki jih k delu spodbuja država z davčnimi olajšavami. Vse se odvija v ritmu adventnih pesmi. gremo_salzb2.jpg

Skriti kotički mesta in tisočletne trdnjave nad njim
Če se že znajdete v tem delu mesta, skočite še na drugo stran, kjer vam bo za bližnjim vogalom zadišalo po sveže pečenem kruhu, piškotih in žemljah. Žlahtni vonj vas bo pripeljal v najstarejšo pekarno v mestu, kjer še pečejo kruh v peči na drva. Ob stavbi se vrti tudi lesen mlin, ki še melje žito po starem. Čez dvorišče je druga zanimivost: starodavno pokopališče z železnimi ali lesenimi križi z napisi, ki jih brišejo stoletja. Vmes so znana imena, med njimi je  Mozartova  sestra, medtem ko je skladateljev grob še vedno uganka.
 Posebnost so starodavne katakombe, izkopane v pečino, nad katero se bohoti največja trdnjava v Evropi, Hohenslazburg, simbol bogatega klera, ki je s soljo ustvaril državo v državi.  Na trdnjavo se lahko vzpnete tudi z žičnico, najstarejšo v Evropi. Z nje je krasen razgled na mesto in venec gora naokrog. Tudi  na dvorišču trdnjave boste naleteli na božični sejem.  A notranjost je pravo ogledalo tisočletne zgodovine. V njej so skriti kotički, kot sta stara ječa, muzej mučilnih naprav, posebej tistih, s katerimi so kaznovali čarovnice. Potem je tu spalnica vrhovnega vladarja s posteljo, ki jo je moral nekdaj ogrevati služabnik ... no, najbrž je bil ta včasih tudi ženskega spola. Pokažejo vam, menda edino, staro stranišče v gromozanski stavbi, ki ga je uporabljal nadškof, vladar Salzburga, a ne vselej. Luknja je globoka več sto metrov in skoznjo velikokrat hudo piha … Zanimiv je tudi skriti kot za knjižnico, kjer so nadškofje prebirali tudi protestantske knjige, da bi se laže bojevali proti upornikom. Pravi čudež so posebne orgle, ki so nekdaj z zvonkim, daleč segajočim zvokom prebujale meščane, da se ne bi polenili. salzburg_mirabellgarten.jpg

Živa glasba, pivo menihov in Mozartove kroglice
V Salzburgu veliko dajo na živo glasbo in tako je adventni čas tudi čas glasbe ter petja, zlasti pa nastopov raznovrstnih zborov tako v dvoranah, cerkvah kot na ulicah. To je skratka mesto, kjer je mogoče veliko videti, se marsičemu čuditi, se zabavati ter tudi dobro jesti in piti. Denimo pivo, kajti Salzburg si ga je lahko privoščil že v srednjem veku. Dvakrat lahko ugibate, kdo si ga je izmislil: menihi. Še danes se dobro znajdejo v tem poslu. Sicer pa se v Salzburgu radi pohvalijo z najstarejšo zasebno pivovarno v Avstriji, ustanovljeno leta 1492, z imenom Stiegl. A to ni le tovarna, ki vari pivo. Zraven je muzej pivovarstva, največji na svetu, v katerem ne manjka portretov Mozartove  družine in lutk njegovega orkestra. Morda je tudi Mozart imel rad pivo. V zgradbi imajo še lično trgovino s pivom, kozarci in spominki. Nazadnje pa se vsi obiskovalci znajdejo v (v lovskem slogu opremljeni) pivnici s prestami, golažem, pečenko, kranjskimi klobasami, kislim zeljem in obveznim jabolčnim zavitkom. Tam je nenehna gneča in lahko se samo vprašamo, zakaj niso tako podjetne tudi naše pivovarne. Na koncu ne moremo mimo Mozartovih kroglic, brez katerih najbrž nihče ne zapušča Salzburga. To je zgodba stoletja: dve tovarni, nemška in avstrijska, jih na stotine ton izvažata po vsem svetu, a originalne so samo ročno izdelane iz slaščičarne Fürst v srcu Salzburga, kjer so jih začeli delati leta 1890. Ampak v ustih se to pravzaprav ne pozna.



Tekst: Albina Podbevšek


 
Povprečna ocena: / 1
SlaboOdlično