Dr. Tina Pangršič, članica skupine za raziskave notranjega ušesa InnerEarLab na Medicinski fakulteti Univerze v Göttingenu

Biologinja in na tekmovanjih mladih glasbenikov Slovenije večkrat nagrajena akademska glasbenica flavtistka se je v diplomi ukvarjala z žuželčjim vidom ter med doktorskim študijem prešla na preučevanje sproščanja živčnih in kemičnih prenašalcev iz možganskih celic glija (astrocitov).  Na Medicinski fakulteti v Göttingenu, kamor je prišla na podoktorski študij kot prejemnica prestižne Humboldtove štipendije, se ukvarja z raziskovanjem sluha in delovanjem notranjega ušesa, za kar je že prejela nagrado tamkajšnje univerze.  

Tudi študij biologije je končala kot najboljša študentka in prejela Jesenkovo nagrado, za odmeven doktorat pa dobila zlati znak Jožefa Stefana.
Že od malega jo je privlačilo naravoslovje, a se hkrati ni mogla upreti glasbi, zato je vzporedno študirala oboje. Zagotovo jo je zaznavanje zvokov začelo fascinirati tudi zaradi študija glasbe. 
Sluh je gotovo eden izmed naših pomembnejših čutov, žal pa starostna in druge pridobljene izgube sluha prizadenejo več kot 10 odstotkov evropske populacije. V Evropi je skupno kar 22,5 milijona ljudi s težavami sluha.
Za kar nekaj slušnih bolezni še nimamo pravih, uspešnih terapij.  Eden izmed končnih ciljev raziskav, s katerimi se ukvarja dr. Tina Pangršič, je prispevati k razvoju novih metod zdravljenja. »A pred tem moramo razumeti, kako zdrav sluh sploh deluje in kaj gre v določenih primerih lahko narobe. Za zdaj so mehanizmi starostne naglušnosti še precej nepojasnjeni, eno izmed precej neraziskanih področij pa je tudi zvenenje v ušesih. Z našimi raziskavami smo korak za korakom bližje razumevanju pravilnega, zdravega (pa tudi nepravilnega) delovanja ušesa. In veliko upanje je, da bodo nova odkritja ne samo prinesla nova znanja, ampak nekoč morda tudi pomagala bolnikom.«

Za dober sluh je pomembna beljakovina otoferlin. Dr. Tina Pangršič raziskuje delovanje dlačnih celic notranjega ušesa, zanimajo jo mehanizmi prenosa informacije z dlačne celice na živčno celico (kako se prenaša akustična informacija proti možganom). Ta prenos mora biti izredno hiter, učinkovit in neutrudljiv. »Uho nikoli ne počiva. Kar pomislite: ves čas ste obkroženi z zvoki, ki jih morate prepoznati, jim določiti frekvenco, barvo, trajanje … Vemo, da ena dlačna celica komunicira s približno petimi do dvajsetimi živčnimi celicami preko senzoričnih sinaps. Vemo tudi, da je komunikacija z različnimi živčnimi celicami različna. Želimo razvozlati, kako lahko notranje uho zvoke najrazličnejših jakosti, frekvenc in trajanja uspešno zakodira v živčne impulze, ki potujejo v možgane.  Kako celica »razlikuje«, kakšen signal pošlje kateri živčni celici, torej kaj naredi te signale različne. Poleg tega nas izredno zanima, katere beljakovine so udeležene pri teh procesih, saj so nepogrešljive za normalen sluh. K tem odkritjem pripomore preučevanje velikih družin s pogostim pojavljanjem gluhote, kjer morda naletimo na tipično ponavljajočo se mutacijo v genu, za katerega kasneje ugotovimo, katero beljakovino kodira.«
V štirih letih raziskovanja na nemški univerzi je ugotavljala pomen štirih beljakovin za sluh. Da dobro slišimo, je izredno pomembna beljakovina otoferlin, saj različne mutacije v genu, ki kodira to beljakovino, povzročijo gluhoto. Letos so prav v njeni raziskovalni skupini opazili in opisali eno izmed funkcij beljakovine v dlačni celici, rezultati te raziskave pa so bili zelo odmevni, saj so prvi eksperimentalno pokazali in pripisali specifično funkcijo tej pomembni beljakovini. »Če pride do mutacije v genu, ki kodira beljakovino otoferlin, se bo človek rodil gluh. Trenutno poznamo približno 40 različnih mutacij tega gena, ena izmed teh je izjemno razširjena med Španci, kjer  je odgovorna za gluhoto treh odstotkov vseh gluhih Špancev. 
V Nemčiji bo dr. Tina Pangršič ostala še kar nekaj časa, saj ji raziskovalnih vprašanj ne zmanjka. Vsi organski sistemi se ji zdijo izredno zanimivi, fascinira jo narava, vznemirja jo čar iskanja odgovorov, naprej pa jo ženeta radovednost in nenehno stremljenje po odkrivanju novega.

Kaj jo osrečuje?
Igranje flavte. Zadnje čase predvsem v amaterskem, a precej ambicioznem simfoničnem orkestru v Göttingenu; igranje v orkestru mi je bilo od nekdaj v neznanski užitek.
Raziskovanje daljne okolice s kolesom in hoja v hribe, ki jih v Göttingenu žal ni, so pa zato obiski v Sloveniji športno obarvani. Osrečujejo me zvoki v hribih, mir in spokojnost, prijaznost in dobra volja ljudi, ki pustijo svoje probleme v dolini, zelena barva v gozdovih in bele navpične stene.
Kaj jo spravlja v slabo voljo?
Prepočasen napredek ali neuspeh, slaba organizacija, krivica in nepotrebno izgubljanje časa v predolgih čakalnih vrstah (kadar menim, da so posledica slabe organiziranosti).
Kaj bi se rada v življenju še naučila, spoznala?
Rada bi obiskala še kar nekaj delov sveta, želim si osvojiti še precej lepih hribov, obiskati nekaj zanimivih ferat. Rada bi jadrala izven Jadrana. Nekoč bi želela imeti družino.

Jana, št. 39, 28. 9. 2010