Dr. Andreja Gomboc, astronomka in članica raziskovalne skupine na Astrofizikalnem raziskovalnem inštitutu Univerze Johna Moorsa v Liverpoolu

Ena redkih astronomk pri nas se raziskovalno intenzivno ukvarja z eno največjih ugank v vesolju – z izbruhi sevanja gama, ki so vroča tema sodobne astrofizike. Kot začetnica mednarodne skupine za proučevanje njihovih lastnosti je v Liverpoolu sodelovala tudi pri razvoju največjih robotskih teleskopov na svetu in kot članica skupine prejela nagrado britanskega časnika The Times higher education za prispevek k razumevanju teh najmočnejših eksplozij v vesolju. Poleg tega da intenzivno raziskuje, poučuje astronomijo na Pedagoški fakulteti in astrofiziko na Fakulteti za matematiko in fiziko ljubljanske univerze sodeluje pri načrtovani misiji Evropske vesoljske agencije Gaia, ki bo merila razdalje in hitrosti milijarde zvezd v naši galaksiji.

Vesolje vedno znova buri človeško domišljijo in nas silno zanima. V zadnjih sto letih je naše znanje o vesolju s pomočjo vrhunske tehnologije doživelo gromozanski skok. Ob opazovanju nenapovedljivih in najmočnejših eksplozij v vesolju po velikem poku, s katerimi se ukvarja dr. Andreja Gomboc, smo lahko priča smrti prvih zvezd v vesolju, nastanku črnih lukenj, odkrivajo pa se nam tudi lastnosti oddaljenih galaksij. Da ti pojavi vzbujajo silovito zanimanje, dokazuje tudi to, da je Nasa razvila poseben satelit (Swift) za  njihovo proučevanje.
Da so omenjeni pojavi za našo sogovornico strašno fascinantni, ni treba izgubljati besed. »Izbruhi sevanja gama se dogajajo izredno daleč, če pa bi se kateri zgodil v naši galaksiji in posvetil proti nam, bi lahko bilo problematično. A kaže, da se v takih galaksijah ne dogajajo. Še vedno so velika uganka, saj gre za precej novo področje, ki se razvija šele zadnjih 13 let. Sevanje gama je valovanje, podobno kot vidna svetloba, le da ima veliko višjo frekvenco oziroma krajšo valovno dolžino. Z očmi ga ne moremo videti, niti ne pride skozi Zemljino atmosfero. Odkrivajo ga s sateliti, in ko Nasin satelit Swift zazna izbruh, takoj pošlje sporočilo na Zemljo, raziskovalci pa ob tem dobimo sms-sporočilo. Takšno sporočilo avtomatsko dobijo tudi naši robotski teleskopi na Kanarskih otokih, Havajih in v Avstraliji (pokriti so vsi časovni pasovi, op. p.), se obrnejo v smer izbruha in začnejo fotografirati tisti del neba,« razloži dr. Gomboc.

Fizika ji ponuja največ odgovorov. Prva se je v raziskovalni skupini astrofizikalnega raziskovalnega inštituta v Liverpoolu, kamor je prišla kot štipendistka Marie Curie na podoktorsko izpopolnjevanje, začela ukvarjati s programom in strategijo opazovanja izbruhov sevanja gama.
Je članica astronomske skupine na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani in še vedno intenzivno sodeluje v mednarodni raziskovalni skupini, ki jo sestavljajo še njen mlajši slovenski kolega, dva italijanska astronoma, en raziskovalec v ZDA in pet astronomov v Veliki Britaniji. Vsak teden sta za opazovanje dežurna dva in sta nenehno v pripravljenosti. To je v praksi videti tako, da četudi njen prenosni telefon ob prejemu sms-sporočila (satelit je zaznal eksplozijo) zapiska sredi noči, vstane in gre na računalnik preučit posnetke, ki so jih ob izbruhu posneli robotski teleskopi. Naloga dežurnega je, da preveri kakovost posnetkov – če se vidi izvor svetlobe, to sporoči mreži astronomov, da tudi drugi izvedo za odkritje in lahko načrtujejo nadaljnja opazovanja. Ko zberejo čim več opazovanj in jih združijo s satelitskimi podatki, sledi podrobna analiza izbruha.
Opazovanja so pomembna za razumevanje vesolja, razumevanje teh eksplozij pa je del razumevanja razvoja zvezd; po drugi strani pa bodo morda ta odkritja v prihodnosti koristna za celotno fiziko, saj gre za »laboratorije« visokoenergijske fizike, ki jih na Zemlji ne moremo narediti. V enem takem izbruhu se lahko sprosti več energije, kot je bo naše sonce izsevalo v celem svojem življenju – v desetih milijardah let! Ob taki eksploziji pa se lahko toliko energije sprosti v delčku sekunde. Torej lahko izvemo, kako se zakoni fizike obnašajo pri takih ekstremnih energijah, kako se taka eksplozija razširi s svetlobno hitrostjo.
Študij fizike je dr. Andrejo Gomboc, rojeno Prekmurko, zapeljal kot najstnico, sprašujočo o naravnih zakonih. Fizika ji je ponujala največ odgovorov – takih, s katerimi lahko razumeš tudi dogajanje v vesolju, največjem fizikalnem sistemu. Njena radovednost ni imela meja in ta sila jo še vedno žene naprej – v nenehno raziskovanje. Sicer pa tudi njej ni tuja umetnost usklajevanja materinstva, partnerstva in znanstvene kariere, saj je mama dveh otrok.
Lani je bila nacionalna koordinatorka mednarodnega leta astronomije za Slovenijo, ko so z javnimi opazovanji, predavanji in razstavami približali vesolje širši javnosti. Med drugim je organizirala razstavo Od Zemlje do vesolja v parku Tivoli v Ljubljani, javnosti pa so začeli na široko odpirati vrata observatorija na ljubljanskem Golovcu in doživeli velik odziv. Naslednji dan odprtih vrat bo 23. septembra.

Kaj jo osrečuje?
Moja otroka. In branje dobre knjige – če bi le imela več časa.
Kaj jo spravlja v slabo voljo?
Nesmiselna pravila in zakoni ter ljudje, ki jih sprejemajo in jih že desetletja nočejo spremeniti. Na primer: univerza ima pri napredovanju pravilo, da moraš zbrati pedagoške točke, ki jih prinaša samo mentorstvo pri diplomah in doktoratih ter pisanje učbenikov. To, da 10 let učiš 10 ur na teden pa ne prinese nobene točke.
Kaj bi se rada v življenju še naučila, spoznala?
Želim si, da bi tako dolgo živela, da bi spoznala svoje vnuke, morda celo pravnuke, in jih videla odraščati.