Izr. prof. dr. Maja Remškar, vodja Laboratorija za sintezo anorganskih nanocevk in vrvic na Odseku za fiziko trdne snovi Inštituta Jožef Stefan

Predana znanstvenica, fizičarka, je pionirka nanotehnologije v mednarodnem merilu. Pred petnajstimi leti ji je uspelo ustvariti najdaljše in najpopolnejše nanocevke na svetu, pred petimi pa so iznašli nanocevke molibdenovega disulfida, ki kažejo izjemen potencial kot odlično industrijsko mazivo (manjša obraba strojev in manjša poraba energije). Je direktorica podjetja Nanotul d.o.o., s pomočjo katerega bi lahko omenjena odkritja prenašali v uporabo. Prepričana je, da bo nanotehnologija močno vplivala na ekonomijo in družbeno dogajanje 21. stoletja ter korenito pretresla naše pojmovanje o zdravem okolju, prehrani in kozmetiki.

Dimenzije nanodelca opišemo z milijardinkami metra. Za primerjavo: delec, ki je velik en nanometer, je 60.000-krat manjši od debeline človeškega lasu in take delce se lahko opazuje zgolj z elektronskimi mikroskopi. Nanodelec si lahko predstavljamo kot majhen skupek materiala, sestavljen iz nekaj do nekaj tisoč atomov. Zaradi svoje majhnosti je lahek in lebdi v ozračju. Pravzaprav so vse okrog nas, saj jih vdihavamo, del izdihnemo, del jih prehaja v krvni obtok in vpliva na zdravje in kakovost ter dolžino življenja. Nanotehnologija, ki se je začela bliskovito razvijati pred desetletjem, še ni »kriva« za visoke koncentracije nanodelcev v našem ozračju, kjer so predvsem zaradi prometa (dizelski motorji) in gorenja. Največje koncentracije nanodelcev so npr. izmerili v cigaretnem dimu. V izdihu kadilca je v vsakem kubičnem centimetru več kot 100 milijonov nanodelcev.

»Vsi nanodelci so škodljivi, včasih pa jih uporabimo v koristen namen. Nanodelce železovega oksida lahko spravimo v bližino rakastih tvorb. S spreminjanjem zunanjega magnetnega polja se začnejo segrevati, pri tem segrevajo okolico in uničujejo rakasta tkiva. S tem ko na nanodelec pripnemo koristno molekulo, nam lahko prenašajo zdravilne učinkovine, in ker so nanodelci ene redkih snovi, ki lahko prehajajo tudi v možgane, bi lahko z njimi zdravili bolezni možganov,« razlaga dr. Maja Remškar.
Pred dvema letoma jim je v laboratoriju, ki ga vodi, uspelo sintetizirati nove oblike nanocevk – edinstvene v svetu! Poimenovala jih je mama-tube (mama cevke), saj v njih zrastejo zelo majhne kroglice materiala. Kroglice so kot »otročički«, ki tako rekoč jejo svojo mamo, in ko nehajo rasti, dobimo cevke z majhnimi kroglicami. Ko jih želimo uporabiti, preprosto odpremo steno mama-tube, dotlej pa so kroglice na varnem in čakajo na uporabo. Taka oblika varnih nanokonteinerjev je zgled za varno proizvodnjo nanomaterialov.

Opozarja na nevarnost koloidnega srebra. Sicer pa so izdelki nanotehnologije že v naših trgovinah, čeprav ne pri nas niti v svetu še ni zakonske ureditve glede označevanja in testiranja njihove strupenosti. Zato se dr. Maja Remškar poleg z glavno znanstveno dejavnostjo sinteze in uporabe anorganskih nanocevk v sodelovanju s Fakulteto za elektrotehniko ukvarja z razvojem detektorja za nanodelce v zraku. »Če že delamo nanomateriale, se čutimo dolžni pomagati pri nadzoru nanomaterialov v ozračju. S Fakulteto za biologijo preučujemo biološki odziv na nanomateriale in sodelujemo pri meritvah s prvima komercialnima detektorjema, ki sta na IJS in  na Kemijskem inštitutu.«
Del njenega poslanstva je ozaveščanje javnosti o nevarnosti nanodelcev, ki so v nekaterih proizvodih (zobne paste, sončne kreme, filtri za vodo, impregnacijski spreji …), in varni uporabi nanomaterialov. Zadnje tedne se ukvarja z veliko popularnostjo koloidnega srebra pri nas in ljudi bi rada opozorila, da je srebro težka kovina, da nanodelci srebra lahko prodirajo v možgane, vplivajo na krvni obtok, ožilje, povzročijo bolezni jeter in ledvic.  Koloidno srebro enega izmed proizvajalcev je tudi mikroskopirala in ugotovila je, da so v vodnih mešanicah, ki jih prodajajo, nevarne količine srebra, zato se boji hudih posledic njegove nenadzorovane uporabe.
Ljudje bi se morali o nanoizdelkih dobro podučiti, zato je z uradom za kemikalije ministrstva za zdravje pripravila knjigo o nanodelcih in nanovarnosti, ki je vsem dostopna na internetu (www.kemijskovaren.si).
Znanost prežema njeno življenje. Kljub dvema otrokoma in v tretji nosečnosti ji je uspelo v roku diplomirati, s trdim delom in disciplino pa ob treh otrocih še doktorirati.
Poleg tega, da gostuje in predava na mednarodnih konferencah (tudi v družbi nobelovcev) ter tujih univerzah je že sedmo leto članica Republiške komisije za ženske v znanosti in tudi pobudnica ustanovitve Neformalne mreže slovenskih fizičark. Njen cilj je čim več mladih žensk navdušiti za fiziko in tehniko nasploh.

Kaj jo osrečuje?
Poleg znanosti prav gotovo slikarstvo. Zelo rada slikam v realističnem stilu, predvsem portrete, rada se ukvarjam tudi z nanoumetnostjo (njena slika Nanosvet je bila na svetovnem natečaju za nanoumetnost izbrana med prvih pet!, op. p.). Zelo rada vrtnarim, hodim po gozdovih, rada imam tekstil – poleg tega da šivam, tekstil tudi izdelujem – predem volno in lan, tkem, klekljam. Moja najljubša bitja so ovce. 
Kaj jo spravlja v slabo voljo?
Zelo težko prenašam nasilje – kakršnokoli – in zatiranje. Izhajam iz revne družine, socialnega obrobja, in poznam stiske nemočnih.
Kaj bi se rada v življenju še naučila, spoznala?
Zelo veliko stvari. Rada bi še velikokrat doživela trenutek znanstvenega odkritja, saj je nekaj tako vseobsegajočega. Rada bi naredila nekaj za dobro človeštva. Mikajo me jeziki z zanimivo pisavo – rada bi se naučila arabsko.