Prof. dr. Renata Salecl, sociologinja in filozofinja, vodja programske skupine na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

V Veliki Britaniji je nedavno izšla njena nova knjiga Choice (Izbira), ki se že prevaja v štiri jezike, medtem ko lahko njeno prejšnjo knjigo O tesnobi beremo kar v desetih. Filozofinja in doktorica sociologije se raziskovalno ukvarja z analizo sodobnih družbenih pojavov z vidika psihoanalize ter pravne teorije in kriminologije. Na Cardozo School of Law v New Yorku predava predmet psihoanaliza in pravo ter je gostujoča profesorica na London School of Economics in Birbeck College School of Law. Za njena predavanja vlada izredno zanimanja, v Ameriki obstaja zanje čakalna lista.

Pred osmimi leti je prejela Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke na področju psihoanalize in kriminologije, sicer pa pravi, da njeno raziskovanje verjetno ne bo spremenilo sveta. Nam ga pa zagotovo pomaga razumeti, dodajamo mi. Analiza družbenih pojavov, ki se ji strastno posveča, je pomembna. »Živimo v zelo kompleksnih časih, v katerih je težko vzpostaviti distanco do dogajanja, in na filozofih, sociologih, družboslovcih je, da skušamo kritično prevrednotiti trenutno situacijo. Moja naloga je, da analiziram sodobno ideologijo, postindustrijske oblike kapitalizma, da z distanco gledam na kriminologijo in pri tem uporabim različna znanja. Vse to je danes relativno težko, saj tudi raziskovalni proces in trg publikacij znanstvenike sili v hitre analize, zato je ključno ohraniti distanco in trenutek za razmislek,« pravi Saleclova.
V svoji novi mednarodno odmevni knjigi Choice analizira idejo o izbiri. Posameznik se čuti krivega za svoje izbire: kdaj imeti otroka, s kom se poročiti, kakšno službo in izobrazbo izbrati, kaj narediti s svoji telesom … Strašen občutek krivde in nezadovoljstva se po njenih ugotovitvah še posebej kaže pri ženskah. »Zadnje čase pri ženskah okoli 40 opažam izjemno tesnobo. Sprašujejo se, ali so izbrale prav – ena od njihovih velikih travm je, imeti otroka ali ne. Po drugi strani se veliko žensk zateka k psihoanalitikom s spiskom samih pravih izbir – od najboljše izobrazbe, šole, partnerja. A se kljub temu počutijo prazne in ne vedo, zakaj ni tiste 'nagrade', ki naj bi jo vse prave izbire prinesle. Zakaj torej niso srečne? Koncept sreče je katastrofa. Iluzorno je pričakovati neko srečo, zadovoljstvo – kaj je sploh to? Kreativnost je  vezana na rahlo nezadovoljstvo, neko nemirnost, tudi dolgčas – nove raziskave o otrocih pravijo, da je zanje koristno, da jim je dolgčas, saj šele takrat postanejo kreativni.«

Kam gre ta družba? V raziskovalnem delu na Inštitutu za kriminologijo jo med drugim zanimajo nove oblike družbenega nadzorovanja in tudi načini, na katere ljudje ponotranjijo zakone ter prepovedi. Zakaj nekateri ubogajo pravo oziroma oblast in zakaj drugi ne; zakaj imajo nekateri prevelik občutek krivde, drugi sploh ne, kako poskušajo različne družbe sprožiti občutka krivde in sramu (Kitajci na primer tako, da mora družina, kadar je njen član obsojen na smrt, kupiti naboj za pištolo in se tako poniža tudi družino).  V zadnjem času pa njeno radovednost, ki je njena lastnost že od malega, vznemirja nevroznanost. »Zanima me obsedenost z genetiko v kriminologiji. Problematično se mi zdi iskanje vzrokov za kriminalno vedenje v biologiji. Strah me je, da je veliko raziskav usmerjenih v raziskovanje ljudi na margini. Ti so revni in kot taki revščino tudi reproducirajo. V njihovem okolju je res veliko nasilja, problemov z drogami in posledično več kriminala, vendar je nevarno predpostavljati, da se nagnjenost h kriminalu genetsko prenaša.«
Kot raziskovalka družbenih pojavov se sprašuje, kam gre ta družba. Ali imamo moč razmišljati o drugačni ureditvi družbe? Taki z minimalnimi socialnimi razlikami, za katere je dokazano, da je v njih manj kriminala, življenje pa je kvalitetnejše in daljše. V družbah, kjer vladata kriminal in revščina, je tudi kakovost življenja najpremožnejših precej slabša, saj se morajo skrivati za visokimi zidovi. Na žalost se po njenem mnenju tega elita premalo zaveda. Glede kapitalizma Saleclova ni preveč optimistična – čeprav bodo po recesiji podjetja okrevala, bo njihov cilj še vedno dobiček, zato bo pozitiven trend zaposlovanja sledil zelo počasi in nikakor sorazmerno z ogrevanjem gospodarstva.
Dr. Renata Salecl, rojena Slovenjgradčanka, je nenehno na poti z ene na drugo mednarodno konferenco, pripravlja pa že naslednjo knjigo z naslovom Popolna prihodnost.

Kaj jo osrečuje?
Zelo zabavne diskusije z enajstletnim sinom – o politiki, ekonomiji, koalah in pajkih.
Kaj jo spravlja v slabo voljo?
Promet na ljubljanskih cestah in obisk nakupovalnih središč – zdi se mi, da krepijo tesnobo, in se jim izogibam, kolikor se le da. Iz nakupovalnega središča še nikoli nisem prišla dobre volje.
Kaj bi se rada v življenju še naučila, spoznala?
Rada potujem in želim si raziskati Afriko. Rada bi se naučila kakšen tuj jezik – morda kitajščino. In morda se bom kdaj opogumila napisati roman.