Piškotki

Da bi vam lahko nudili popolno uporabniško izkušnjo, uporabljamo "piškotke" (cookies).
Z nadaljnjo uporabo našega portala se strinjate z uporabo piškotkov.

Božična zgodba

Božična zgodba

23.12.2010, Jana

Velik del našega življenja pripada spominom. Nosimo jih v sebi kot prosojne slike, ki jih ni treba klicati. Največkrat se pojavijo sami in takrat se naša zavest, podobna umirjeni gladini vode, zatrese, kot bi vanjo padla kaplja dežja. Nekateri so blagi in bežni, komaj zaznavni, drugi težki in moreči ter nam včasih ne dajo spati. Obrazi, besede, pokrajine in celo zvoki se nalagajo v človeku kot pesek v peščeni uri. Z leti jih je čedalje več. Ko pride starost, se včasih polastijo človeka in ga odpeljejo v preteklost, ne da bi sam to želel. Imel sem priložnost to doživeti.

Velik del našega življenja pripada spominom. Nosimo jih v sebi kot prosojne slike, ki jih ni treba klicati. Največkrat se pojavijo sami in takrat  se naša zavest, podobna umirjeni gladini vode, zatrese, kot bi vanjo padla kaplja dežja. Nekateri so blagi in bežni, komaj zaznavni, drugi težki in moreči ter nam včasih ne dajo spati. Obrazi, besede, pokrajine in celo zvoki se nalagajo v človeku kot pesek v peščeni uri. Z leti jih je čedalje več. Ko pride starost, se včasih polastijo človeka in ga odpeljejo v preteklost, ne da bi sam to želel. Imel sem priložnost to doživeti.

Veliko časa sem preživel s stricem Ivanom, očetovim bratom. Precejšen del življenja je živel v tujini, v prijetnem mestu blizu Milana. Ko sem bil še najstnik, sem ga pogosto obiskoval in bolj kot sorodnika sva bila prijatelja. Njegova značaj in temperament, prežet z mediteransko vihravostjo, sta me navduševala, jaz pa sem mu nekaj tednov v letu nadomeščal sina, ki ga ni nikoli imel. Kljub razliki v letih sva si bila podobna po razposajenosti, trmi in prepričanju, da je mogoče z nekaj bistrosti obvladati vsako okoliščino.
Danes se mi zdi, da so se dolga leta najinega druženja skoraj krivično hitro končala. Nenadoma se je stric postaral in postal vdovec. Želel si je, da bi se večkrat srečala in da bi živel bližje domačim krajem. Pri osemdesetih je vse svoje imetje, natančno in po strogem redu, zapisanem na dolgem seznamu, pospravil v škatle.  Znebil se je odvečnih stvari, prodal stanovanje in si kupil novo v Gorici.  Tam je stanoval zadnjih deset let.
Stric Ivan je bil posebnež. V sebi je imel nenavadno mešanico svojevrstne energije in radovednosti. Pridobil si je navade ter ustvaril red in pravila, ki so včasih mejili že na obsesijo, a njemu se niso zdeli nič posebnega. Ko se je zgodaj zjutraj bril, je na tranzistorju že poslušal prva poročila. V kuhinji, dnevni sobi ali spalnici je bil od jutra do poznih ur vedno vključen televizor. Strastno se je zanimal za politiko in jo včasih spremljal z jezo ter ogorčenjem, kot da bi gojil osebne zamere. Nekoč je moral zaradi manjše poškodbe nekaj dni ostati v bolnišnici. Že prvi dan se je zaradi politike sprl s kolegom v sobi in se z njim ni več želel pogovarjati.
Ko mu je umrla žena, je bil star enainsedemdeset let in je nekaj časa razmišljal, da bi si morda našel kakšno žensko, kot je rekel sam. A ker ni bilo prave priložnosti in se je zavedal, da je zdaj gospodar vsake sekunde svojega življenja, da lahko počne, kar želi, na primer gleda televizijo po mili volji tudi med kosilom ali večerjo, ne da bi zaradi tega poslušal pripombe, se je naučil živeti sam.
Samota ga ni obremenjevala. Nikoli mu ni bilo dolgčas. Neprestano je bil zaposlen s čim in se sprehajal po mestu kot urejen gospod v suknjiču ter s kravato. Trdil je, da je veliko hoje dobro za telo, zato se je po mestu odpravil večkrat na dan. Vzdrževal je strog red v prehrani, zanjo je skrbel in jo prilagajal najnovejšim znanstvenim ugotovitvam s televizije. Če je na primer izvedel, da je brokoli dober za možganske celice, je v kosilo vpeljal več brokolija. Ker že eno jabolko na dan odganja zdravnike, jih je jedel vsak dan v letu. Riž in testenine je pred kuhanjem stehtal, ostankov hrane ni poznal. V njegovem stanovanju se je vse odvijalo po natančnem redu, ki ga je določal ali spreminjal le on sam.
Imel je še eno čudovito lastnost. Nikoli ni bil zahteven do drugih. Kljub starosti je želel sam skrbeti zase. Zadnja leta je kljub vsemu potreboval mojo pomoč pri nakupih in drugih opravilih, a je tudi to skušal skrčiti na najmanjšo mero.
Ko je zaradi let precej omagal, se je njegova skoraj vihrava aktivnost preselila v obujanje spominov. Pogovarjati se je želel o stvareh, ki se jih je natančno spomnil, čeprav so se zgodile pred desetletji. Bile so njegovo svojevrstno preverjanje doživetega, ljudi, časa in prostora, besed, dejanj ter okoliščin.
Pogosto se je spominjal svojega zgodnjega otroštva. Preživel je čase, ki jih ne bi privoščil nikomur. Ko je bil star leto in pol, je v rudarski nesreči izgubil očeta, njegova mama je ostala sama s tremi majhnimi otroki v hudem pomanjkanju.
Družina se je po mestu selila iz enega najemniškega stanovanja v drugo, kjer so jih pač vzeli pod streho in jim dovolili ostati za manj najemnine. V enem od kletnih stanovanj je bilo tako mračno, da je bilo vanj tesnobno vstopiti celo odraslemu človeku.
Moj oče in stric sta se spominjala, da so nekoč za božič dobili polovico klobase. Mama jo je skuhala in razrezala na enake kose za vse tri otroke. Ti so planili po njej tako strastno, da je stric v lovu za na videz večjim kosom svojega brata z vilicami zabodel v roko. Pozneje so se bratje ob spominih na ta dogodek smejali, brazgotina na očetovi roki pa je ostala kot dokaz. Kljub pomanjkanju so fantje ostali navezani drug na drugega in na mamo, ki jim je dajala dovolj topline, da jim je ostala za vedno v lepem spominu.
Ko je bil stric Ivan star sedemnajst let, je v domačem kraju spoznal gospo, poročeno v Milanu s premožnim podjetnikom. Predlagala mu je, naj gre z njo v veliko mesto, tam mu bo priskrbela delo v moževih delavnicah in bo dobil priložnost za boljše življenje. Tik pred drugo svetovno vojno mu je mama v lesen kovček zložila nekaj osnovnih stvari in fant, skoraj še otrok, je odšel v veliko tuje mesto, o katerem ni vedel ničesar.
Gospa mu je v Milanu našla posteljo v internatu za mladino, tam so stanovali fantje iz okoliških krajev, nekateri še dijaki, drugi že delavci. Vodile so ga nune in zahtevale red ter disciplino. Stiki z domačimi so se tako rekoč pretrgali, le občasno je stric Ivan dobil pismo iz domačih krajev in nanj odpisal. V novo okolje se je vživel, ker je začel ob delu hoditi še na licej. Užival je v tehničnem risanju in hitro napredoval.
Ob nedeljah se je internat izpraznil, fantje so odšli domov. Stric Ivan ni imel izbire in je ostajal v sobi z veliko praznimi posteljami. Včasih ga je družina, pri kateri je delal, povabila na kosilo, tam se je lahko najedel ob mizi za služabnike.
Časov, ko se je s prihodom v Milano končalo njegovo težko otroštvo, se je pogosto spominjal. V zadnjih letih življenja je večkrat opisal izkušnjo, ki se mu je zgodila prav na božični večer. Milano je postal tarča letalskega bombardiranja le nekaj dni zatem, ko je Italija vstopila v vojno. Bombe so rušile zgradbe in ljudje so morali bežati v zaklonišča. Teden dni pred božičem je sredi noči letalska bomba padla na eno od zgradb v bližini internata in ubila več ljudi. Strah pred letali je bil velik. Kdor je imel priložnost, se je takrat umaknil iz mesta. Nekateri so šli k svojcem na podeželje, drugi so se skrivali v zakloniščih. Fantov v internatu skoraj ni bilo več, primanjkovalo je hrane in kurjave.
Na sveti večer je bilo v mestu mirno. Mraz je prepodil ljudi z ulic, prazničnega razpoloženja ni bilo čutiti. Hiše niso smeli biti razsvetljene. Nekaj nun je tekalo sem in tja po internatu in urejalo prostore v pritličju.
Strica Ivana je prevzelo hrepenenje po domu. Mislil je na družino, na prihodnost, na materine besede, naj v tujem svetu ne pozabi hoditi v cerkev. Odločil se je, da bo šel k polnočnici. Čez leta se ni več spomnil, ali je kateri od nun v praznem internatu to omenil. Odpravil se je po temačnih ulicah. V cerkvi se je zbralo precej ljudi, vendar je v njej gorelo le nekaj sveč, da so osvetljevale oltar, okna pa so bila zagrnjena z zavesami in prti. Občutek samote tam ni bil tako mučen in težak kot v prazni sobi v internatu.
Razumel sem, da se je stric Ivan tega dogodka spominjal drugače kot drugih. Niso ga do skrajnosti izmučili le mraz, lakota in nemoč, temveč tudi občutek zapuščenosti in osamljenosti. Na božični večer je bil pred tem vedno ob svoji družini in poznanih ljudeh. To je bila najprijetnejša oblika praznovanja božiča, kar si jih je takrat lahko zamislil. Nenadoma pa se je svet sesul in se spremenil v ledeno puščavo brez človeške topline, z zagrnjenimi okni, morečo grožnjo vojne in brez svetlobe.
Po polnočnici so se ljudje hitro razbežali, ulice so ostale hladne, tihe in puste. Ko je stric Ivan prišel do vrat internata, so bila zaklenjena. Sprehodil se je okrog zgradbe, da bi v katerem od oken morda opazil svetlobo sveč, a vsa so bila zatemnjena. Spet se je vrnil k vratom in začel močneje trkati. Udarci po vratih so odmevali v prazno, na hodnikih se ni nič zganilo, nikjer v bližini ni bilo znakov življenja.
Na oddaljenem zvoniku so se slišali udarci ure. Mraz je bil oster in je zlezel do kosti. Stric Ivan je slonel ob vratih, prisluškoval, čakal, trkal in spet čakal. Na koncu je obupal in obsedel na stopnicah pred vrati, otrpel od mraza, lačen ter nesrečen. Tudi v okoliških zgradbah se ni odprlo nobeno okno. Udarci ure v zvoniku so ga vsakič znova s slovesnim zvenom spomnili, da je božični večer, a da je ves svet pozabil na to in ga zapustil. Da bi se ogrel, je začel hoditi po okolici in iskati zavetrje ob zaprtih vhodih v hladne mestne zgradbe.
Vrata internata so se odprla šele z jutranjo svetlobo, ko sta jih nuni odklenili ter se odpravili k prvi jutranji maši in presenečeni ugotovili, da je fant vso  noč ostal pred vrati. Trd od mraza se je zavlekel v svojo posteljo, po noči, preživeti na ulici, je bila kljub nezakurjeni peči topla in prijetna. Izgubil se je v spancu in ves božični dan se v prazni sobi zanj nihče ni zmenil. Šele zvečer, ko se je nekaj fantov vrnilo v mesto, je v kuhinji dobil prvi skromen topel obrok.
Vem, da se je takrat v njem nekaj prelomilo. Nikoli ni o sebi govoril s pomilovanjem. Razumel je, da vojna leta nikomur niso bila naklonjena, a občutek, da je ostal pred zaprtimi vrati, je bil zanj kot duševna brazgotina. Na božični večer so mu ostala vrata zaprta in nikjer ni bilo prostora, kamor bi se v hladni noči lahko zatekel. Kot da bi moral doživeti usodo svete družine, ki ji nikjer niso hoteli ponuditi zavetja.
V povojnih letih so se razmere izboljšale, tudi za strica Ivana. Vedno je trdil, da mu je bilo življenje kljub izgubljenemu otroštvu v veliki meri naklonjeno. Poročil se je z lepotico, ki jo je goreče ljubil, ustvaril si je kariero, imel dovolj premoženja, predvsem pa je do zadnjega diha živel samostojno, s strastjo in silno življenjsko energijo.
Edina stvar, za katero me je prosil takoj po ženini smrti, je bila, naj ga za božič nikoli ne puščam samega. Šele pozneje sem zgodbo, ki se je izluščila iz njegovega spomina, povezal s to prošnjo. Morda se je globoko v sebi vedno znova bal trenutka, da bi ostal sam in bi občutek zapuščenosti spet zarezal vanj, boleče in ostro. Obljubo sem držal. Vesel sem, da mi je to uspelo. Za vsak božič sva se s stricem Ivanom srečala in brez velikih besed, daril ali drugih običajev preživela skupaj toliko ur, kolikor je bilo potrebno, da se vanj ni naselil občutek osamljenosti.
Strica Ivana ni več. Še bolj kot spomin na najino druženje me ob misli nanj vedno znova navdihujeta njegovi volja do življenja in strast, s katero je doživljal stvari okoli sebe. Bil je človek, ob katerem sem se veliko naučil, kar je ena od izjemnih dragocenosti, ki jih lahko dobimo od ljudi, s katerimi potujemo skozi čas.

 

Komentarji

Za komentiranje se moraš prijaviti.
Jana št. 34

Jana št. 34

IZBOR TEDNA: Slovenski zdravniki v Afriki // Z varanjem ne ujameš sreče // Ne zapravljamo za neumnosti // Se moramo pripraviti na tornade? // Po kolumni v Jani ustavljena vsa dela! // Sprehod po zmajevih črtah
RSS Facebook

© 2012 Salomon d.o.o.

Vse pravice pridržane